Po podatkih raziskave britanske spletne storitve www.docmail.co.uk umetnost pisanja umira počasi in zanesljivo, zasluga za to pa gre računalnikom in mobilnim napravam, ki so postali osrednje orodje pošiljanja sporočil. Povprečen čas, ko so odrasli zadnjič pisali, je pri Britancih 41 dni. Pri nas, vsaj pri mladih, verjetno ni dosti bolje. Raziskava je tudi pokazala, da eden od treh Britancev ni imel razloga, da bi zadnjih šest mesecev sploh kaj na roko zapisal. Še tisti posamezniki, ki pišejo, to v naglici počenejo le za svoje oči. Najpogosteje opomnike in zabeležke. Nič zapletenega, predvsem pa ne dolgega. Posledica je poslabšanje kakovosti, pisce pa je sram svojega rokopisa. Stanje, ki ga je razkrila raziskava med Britanci, je še pokazalo, da se tretjina vprašanih, ko je prisiljena kaj zapisati, pozneje muči prebrati lastne zapise. Skoraj polovica pa je prepričana, da njihovega rokopisa ni preprosto prebrati. Tretjina, tudi to je treba povedati, pa meni, da je učenje pisave v šolah potrebno. Po domače povedano, naj se otroci raje učijo tipkati in brati.
Vse bolj se zanašamo na v urejevalnike besedil vgrajene črkovalnike in slovnične pregledovalnike, posledično pa ne razmišljamo več o pravilnosti besed in stavkov. Saj bo program opozoril na napako in predlagal popravek. Ko vseeno kaj zapišemo na papir, v zapisu mrgoli slovničnih napak. Ko dobimo program brez pomočnikov, se te napake prenesejo v natipkano besedilo, saj preprosto ne znamo več pravilno pisati. Verjetno marsikdo od nas ne zna pravilno zapisati nekoliko daljše, težje in neobičajne besede. SMS-sporočila in Twitter, povsod tam, kjer smo omejeni s številom znakom, nas silijo v kratice (LOL – laughing out loud, U – You ali FYI – for your information so največkrat uporabljene) in požiranje besed. To se prej ali slej prenese tudi v druge oblike komuniciranja, pa naj bo digitalno ali pisano. Prišli smo do ravni, ko razglednice, čestitke, nakupovalne sezname oblikujemo in pošiljamo le še po elektronskih kanalih.
Ni dobro, da pisanje na roko upada, vendar je to tudi posledica potrebe po priročnem, predvsem pa hitrem komuniciranju. Pisanje na list papirja pa je časovno zamudno, kaj šele pošiljanje na roko zapisanega dokumenta. Vseeno pa so razlogi, zakaj spretnosti pisanja ne smemo zanemariti. Veliko obrazcev moramo še vedno ročno izpolniti, pa tudi šole od učencev zahtevajo pisanje. Vsaj na nižjih stopnjah izobraževanja, v višjih je že mogoče zaznati težnjo po uporabi mobilnih naprav. Pisanje je tudi način, kako vaditi koordinacijo rok in oči ter finih motoričnih spretnosti, hkrati pa nekateri raziskovalci trdijo, da obstaja neposredna povezava med pisanjem in sposobnostjo učenja. Potem so tu še subjektivni argumenti tistih, ki menijo, da je pisanje oblika umetnosti, zgodovinsko izročilo in način izražanja.
Kdor je v mladosti lepo pisal, je to sposobnost zagotovo izgubil, če svoje sposobnosti ni negoval. Pisava ni več lepa, berljiva, hitro pa začne tudi boleti roka, saj mišice gibov, povezanih s pisanjem, niso več vajene. Zanimivo pa je, da obstaja upanje za vse, ki bi radi pisali in hkrati uživali v vseh prednostih digitalnih naprav in urejevalnikov besedil. V zadnji fazi razvoja je digitalno pero, ki vibrira, ko zazna grdo pisavo in celo slovnične napake. Sliši se lepo, vendar dvomimo, da bo tak pripomoček kdaj znal slovensko.
Moj mikro, September Oktober 2013 | Jan Kosmač
