Kazam Tornado 348 je z debelino 5,3 milimetra trenutno najtanjši pametni telefon in rezultat vojne, kdo zna narediti najtanjšega. Tanjšanje telefona, s tem pa tudi zniževanje teže, je imelo smisel, ko so bili telefoni kot zidaki, a ima meje. V nekem trenutku – Tornado ga je že dosegel – je pretanek, da bi bil ergonomski. Na videz je telefon sicer videti odličen, občutek držanja v roki pa je čuden. Ker je lahek, ne čutimo, da je v žepu, sledijo napadi panike, da smo ga izgubili.
Tanjšanje ohišja telefona prinaša celo vrsto kompromisov. Objektiv kamere ima mejo, kako majhen je lahko, da to ne vpliva na drastično poslabšanje kakovosti fotografij, in tako ta štrli iz drugače tankega ohišja. Izdelovalci v navajanju debeline telefona ne upoštevajo »izrastka«, ki ga imajo iPhone 6 in cela vrsta Samsungovih telefonov. V tankem ohišju je tudi manj prostora za elektroniko, zmogljivo baterijo, stene ohišja pa so izredno tanke. Poročila, da se iPhone 6 krivi, ne bi smela presenetiti nikogar. Tornado se verjetno tudi. Stvar fizike. Manj materiala je v ohišju, tanjše je to, manjša sila je potrebna, da se ukrivi. Kljub temu je tankost še vedno glavna zahteva oblikovalcev novih modelov. Rezultat pa je lahko boleč. Telefon s slabo ergonomijo uporabe in še slabšo avtonomijo delovanja. A je videti izjemno lep.
Na pol povezan avto
Izdelovalci avtomobilov želijo več komunikacijskih in zabavnih tehnologiji v vozilih, ker jim te pomagajo prodajati vozila, zato so sprejeli Applove (Car Play) in Googlove (Android Auto) napore v tej smeri. Kar je že na voljo, pa je le prvi kamen v mozaiku polno povezanega pametnega vozila in daleč od tega, kar obljubljajo. Za začetek, v vozila vgrajeni sistemi replicirajo le del funkcij, ki jih imajo pametni telefoni, in niso povezani s sistemi vozila. So le malce boljši sistemi za brezročno uporabo mobilnih naprav z večjim zaslonom, kot ga imajo v običajna vozila vgrajeni informacijsko zabavni sistemi.
Sistemi v vozilih so že zdaj moderni in prilagojeni upravljanju z dotiki. Googlov in Applov sistem to nadgrajujeta z glasovnim upravljanjem, vendar je težko obstoječe sisteme povezati v en sistem, brez dodatnih vmesnikov. Potrebna je standardizacija vse »elektronike« v vozilu, da bo lahko voznik z glasom opravljal telefonske klice, prilagajal temperaturo ali iskal informacije o delovanju vozila. Imeti v vozilu Googlov ali Applov »zaslon«, hkrati pa še zaslone ali gumbe za upravljanje drugih podsistemov, pa ni tisto, kar pričakujemo od pametnega avtomobila. Začetek je, do končnega cilja pa je še dolga pot.
Znebiti se miške in tipkovnice
Zasledili smo mišljenje, da bo pametni telefon čez nekaj let edini računalnik, ki ga bomo imeli. HP in Dell pa nista vrgla puške v koruzo, saj sta predstavila, tako trdita, namizne računalnike prihodnosti. Legitimno vprašanje pa je, ali gre za prihodnost ali le za izdelka za ožji krog uporabnikov. Računalnika sta zmogljivi delovni postaji, ki pa nimata tipkovnice in miške. Obe sta že zelo stari, hoteli so ju že nekajkrat pospraviti na smetišče zgodovine, pa sta se izkazali za zelo trdoživi, predvsem pa ultimativni »vhodni« napravi. Ali pa nič predlaganega ni ponudilo boljše uporabniške izkušnje. Še vedno je nekaj kot na dlani. Lahko smo navdušeni nad na dotik občutljivim zaslonom, vendar vedno poprimemo za tipkovnico in miško, kadar moramo na računalniku izvesti konkretno in bolj zapleteno nalogo.
Pri računalniku HP Sprout miško in tipkovnico menja več naprav, projektor, prostorska (3D) kamera, na dotike občutljiv zaslon računalnika, pa še pametna podlaga. S pomočjo vseh teh sistemov lahko skeniramo predmet, izdelamo njegov tridimenzionalni računalniški model in ga natisnemo s 3D-tiskalnikom. Med izdelovalce teh se uvršča tudi HP. Projektor na podlago prikazuje slike, ker pa je ta občutljiva na dotike, je uporabna tudi kot tipkovnica. Namesto fizične je ta navidezna. Mimogrede, 3D-skener, ki je del tega računalnika, je HP predstavil že pred leti. Dellovo pametno namizje pa združuje 34-palčni (86 cm) na dotik občutljivi monitor z 32-palčnim (81 cm) na dotik občutljivim zaslonom, neke vrste vodoravno delovno površino, na katero lahko pišemo tudi s pisalom. Dellov predlog je v prototipni fazi, HP-jev pa je Američanom že na voljo (1900 $). Bomo videli, ali je to prihodnost namiznih delovnih postaj ali pa gre le še za en strel v prazno, ki smo jim bili do zdaj priča že večkrat.
Modularni telefoni
Googlov projekt Ara, modularni telefon, ki mu bomo lahko po mili volji menjali dele in ga tako po potrebi nadgrajevali in podaljševali življenjsko dobo, naj bi bil v neki obliki na voljo že letos. Dokler ga ne vidimo in ne držimo v rokah, ne verjamemo več ničesar. Enako velja za podoben finski predlog, modularni telefon Puzzle Phone. Finsko podjetje Circular Devices, ki ga razvija, pa že razmišlja nekaj korakov naprej. Za kaj uporabiti procesorske module, ki jih bodo uporabniki po nadgradnji zavrgli?
Googlov modularni telefon in Puzzle Phone sta si podobna v tem, da sta modularna (tinyurl.com/lvucjdo). Med njima pa je velika razlika v številu modulov. Puzzle Phone jih ima veliko manj, sočasno menjamo več pomembnih delov telefona, med njimi pa je najpomembnejši modul s procesorjem in pripadajočo elektroniko. Nima pa smisla metati stran popolnoma »spodobnega« računalnika, ker smo nadgradili telefon. Zato naj bi izdelali napravo z režami, v katere bi dodali »stare« procesorske module, ki bi v gruči delovali kot spodoben računalnik. Že z enim modulom bi dobili povprečen namizni računalnik. Ponovno bi lahko uporabili tudi module z baterijo, ki bi v tej napravi prevzeli nalogo brezprekinitvenega napajalnika. Zasnova je v idejni fazi, imajo pa še veliko časa, da jo izdelajo. Telefoni naj bi bili na voljo letos, procesorske nadgradnje pa ne pred letom 2017. Če nočemo čakati, lahko gručo že zdaj sestavimo iz več kartičnih računalnikov Raspberry Pi.
Internet stvari
Vsako leto je podobno. Podjetja imajo briljantne ideje, izdelajo dobre izdelke, pa vseeno ne morejo prepričati kupcev, da bi jih kupili. Leta 2010 so nam kot »naslednjo veliko stvar« ponujali 3D-televizorje. Ni pomembno, kaj menimo, tehnologija sama po sebi ni bila slaba. Problem je bil, da jih nihče ni kupoval. Letošnja velika stvar so naprave interneta stvari. Oziroma tako nas želijo prepričati. Samsung trdi, da bo do leta 2017 90 odstotkov njegovih izdelkov priključenih v internet. Ker podjetje izdeluje vse mogoče, je to drzna izjava.
Ključ te povezljivosti je domače zvezdišče (hub), neka naprava, ki bo »sedela« v domačem omrežju in nadzirala vse povezane naprave. Klimatske naprave, hladilniki, pralni stroji, varnosti sistemi in tako naprej. Odprtih pa je veliko več vprašanj, kot je odgovorov. Ne zgolj onih, ki zadevajo zasebnost, v slogu, naprave interneta storitev bodo super, ko bodo rešili problem vdora v zasebnost uporabnika, temveč tudi praktične zadeve. Kdo bo skrbel za tako »napihnjena« in temu primerno draga domača omrežja? Ena od možnosti je tudi, da del tega prevzamejo ponudniki dostopa v internet kot eno od svojih storitev.
Glede interneta stvari trenutno med izdelovalci vlada evforija. Kot pri vseh zadevah je treba biti tudi pri teh pazljiv. So smiselne ideje, pa tudi takšne, ki nimajo smisla. Namesto da nam izdelovalci vsiljujejo svojo vizijo interneta stvari, nam morajo ponuditi nekaj, kar dejansko potrebujemo in želimo. To velja za vse, kar smo omenili v tem članku. Ponudite nam tehnologijo, ki bo reševala realni problem, in kupili jo bomo. Silite nas z nečim, kar ne rešuje problema, in ostali boste s polnim skladiščem neprodanih izdelkov.
Moj mikro, marec – april 2015 | Marjan Kodelja
