Na računu je navedel:
Prva postavka: 0,50 URA po ceni 79,00 €, srednje zahtevno programiranje, dokumentiranje programskih rešitev, spletno oblikovanje, preprosto administriranje strežnikov
PLUS:
Druga postavka: 0,50 URA po ceni 95,00 €, vodenje manj zahtevnih projektov, sistemska analiza in načrtovanje, zahtevno administriranje strežnikov.
Zahtevno administriranje strežnikov?!?!?
Prvič, če je podjetje za tako majhen poseg, kot je ukaz »delete« za en elektronski naslov, imelo toliko opravkov, potem je bolje, da opustijo to panogo, ker čas, porabljen za izdelavo ali izbris enega elementa, pri njih nikakor ne more upravičiti doseženega rezultata.
Drugič, zaposleni na podjetju so bili prepričani, da jim bo uspelo in bodo dobili plačan račun, ker so bili v stiku z mano, ker sem ženska in »zagotovo ne vem nič o administraciji ali programiranju ...«
Tretjič, prepričana sem, da je takšen račun dobilo ogromno manjših podjetij in ga tudi plačalo, ker je res verjelo, da je za tak poseg res potrebno toliko dela. Saj gre za podjetje, pri katerem ima večina podjetij in bralcev urejeno gostovanje svoje spletne strani.
Četrtič, podjetja, ki razvijajo programsko opremo, si morajo nehati delati utvare, da nihče razen njih ne ve nič o programiranju in sistemski administraciji.
Preseneča me ta predrznost slovenskih podjetij, ki izdelujejo pomanjkljive programske rešitve, ki za preproste posege, kakršne si lahko uporabniki v vseh konkurenčnih programih uredijo sami, zaračunavajo ne vem kakšne stroške, za opravila, na katerih so delali »po cele dneve«. Če sta bila za nekaj tako banalnega potrebna »sistemska analiza in načrtovanje«, potem je najbolje, da kar zaprejo.
Človek se zamisli, da so sicer dobri, da znajo izumit vse sorte neumnosti, da navedejo na račun za stranko, in če jim res pri večini strank to uspe in tiste res plačajo, pa naj služijo. Toda da za tak poseg navajajo tolikšen opis opravkov, da upravičijo znesek na računu, pa samo izdaja pretiravanje in žaljenje inteligence tistega, ki bo tak račun prejel. Če so za en sam mali »delete« imeli toliko dela, je to njihov problem, saj so že na začetku rešitev slabo izdelali. Kaj tukaj ni jasno? Če bi bila jaz direktor tega podjetja, ne bi dovolila, da gre tak račun ven, saj kar kriči: »Pri nas pa vse skupaj bolj slabo naredimo in je za popravke potrebno veliko časa!«
Saj vem, malo bedno, da to jaz pišem, ki študiram informatiko, saj bi morala biti na strani programerjev, toda tudi če bi imela svoje podjetje, ki bi se s tem ukvarjalo, ali če bi vodila takšno, bi se vseeno držala tega, da je treba stranke ceniti, ne pa podcenjevati, in delati stvari v mejah normale. Takšno ravnanje na dolgi rok nikakor ne prinese zaupanja in uspeha ali novih poslov. Prej izgubo strank. Ne vem, kako si lahko to razlagam. Je bil to morda drastičen ukrep, zato ker je zdaj, v času krize, manj zahtev po posodobitvah, in ko po dolgem času dobijo povpraševanje, je treba to hitro izkoristiti in naplesti vse mogoče, da se ja navede čim višji znesek in zasluži? Mimogrede, ko sem že omenila povpraševanje, tega posega sploh nisem naročila, saj so bile že večkrat težave s tem izvajalcem in sem samo poslala e-pošto, ali je možno to kako urediti. Ali lahko sama, morajo oni ali kako ...? Odgovor je bil: »Sporočam, da je urejeno.« Ne da bi sploh naročila izvedbo, kaže, da se je zelo mudilo.
Aja, še to. Ko naslednjič prejmete tak račun, najprej poglejte v pošto, kako hitro je izvajalec poslal odgovor, da je stvar urejena. Kajti velikokrat programer sam v manj kot eni uri sporoči, da je urejeno, potem pa njegov nadrejeni pošlje račun za dve uri programiranja.
Če bi bila jaz tisti zaposleni v tem podjetju, ki mi je jecljaje pojasnjeval, da so nekaj od navedenega res počeli (torej, če bi dejansko res imela kaj dela s tem), bi poklicala stranko in rekla: »Smo uredili, tokrat vam ne bo treba nič plačati, vendar se je malo zapletlo, vzelo nam je nekaj več časa, ker je bilo treba … bla bla... sicer v takih primerih zaračunavamo ...« Recimo, da stranko poskušam prepričati, da ni tako preprosto, kot je videti, in bi potem morda malo več dodala pri znesku na naslednjem računu, ko bi stranka naročila kup storitev in sprememb in se ne bi ravno poznalo, stranki bi se pa zdelo upravičeno.
Moje selitve po podjetjih in delo z njihovimi programskimi rešitvami in sodelovanje s tehnično podporo v časih, ko sem iskala zanesljivejšo službo, so mi prinesle že toliko izkušenj, da bi lahko napisala zakon o zaščiti vseh uporabnikov programske opreme, ki je bila tako slabo narejena, da nekaj osnovnih ukazov ne more narediti uporabnik sam, ampak je celotna programska oprema tako zaklenjena, da je za vsako malenkost treba prositi razvijalca, naj omogoči, in potem to drago plačati. Pokazalo se je, da gre vedno za enake, določene vrste posegov, ki bi jih moral urejati uporabnik sam. Pravzaprav, morala bi shranjevati vse te moje incidente, in morda bom nekega dne izdala knjigo s klavzulami, ki bi jih morali nujno imeti v pogodbi s proizvajalcem, ko kupujete programsko opremo ali operacijske sisteme. Zagotovo bi bila v pomoč in bi podjetjem prihranila ogromno denarja. Nekoč sem že pisala o primeru, ko je bilo treba samo »vključiti kljukico«, kar bi sicer lahko sama naredila, vendar tehnična podpora ponudnika sama ni vedela, ali ta obstaja, kje je, kako se do tja pride, tako da, namesto, da mi predstavnik tehnične podpore pojasni, kako to uredim, so si sami dali za kak dan dela, da so sploh našli, da obstaja, in potem to »obkljukali« sami, meni pa poslali račun.
Moj mikro, Februar 2010 | Tanja Čavlovič
