Tako me je pot ponesla v bližnjo glasbeno prodajalno, kjer sem kmalu ugotovil, da nikakor nisem pripravljen odšteti po 15 € in več za CD, na katerem so mi všeč zgolj dve ali tri pesmi. Kako priti do želene glasbe na povsem brezplačen način, seveda vem, a če že uporabljam vso programsko opremo legalno, si menda lahko privoščim tudi kak legalen komad. No, v spletu nič novega − za znane svetovne spletne trgovine Slovenija pač še vedno ne obstaja. Pa tudi če bi, se cene sučejo nad zneskom, ki sem ga pripravljen odšteti za posamezen posnetek.
ČE NE GRE NA ZAHODU ...
Po nekajminutnem iskanju po spletu sem naletel na zanimivo spletno stran www.mp3sale.ru. Po krajši raziskavi porekla in namena spletne strani ugotovim, da je zadeva ruska spletna prodajalna, ki v skladu z rusko zakonodajo povsem legalno prodaja glasbo v formatu MP3, namenjeno izključno za lastno domačo uporabo. Cene posamezne glasbene datoteke se gibljejo od 0,15 ameriškega dolarja navzgor, odvisno pač od velikosti posamezne datoteke, kar je ob nizki vrednosti dolarja še posebno zanimiv znesek. Pa da ne boste mislili, da nimajo dovolj ponudbe: na voljo vam je čez 10.5000 različnih albumov, registrirani uporabniki pa lahko tudi zaprosijo za glasbo, ki je na spletni strani sicer še ni. Seveda sem se takoj prijavil, kljub prvim dvomom prepisal podatke s kreditne kartice ter jo tako olajšal za 30 ameriških dolarjev. Ker pa je stran polna tudi raznih akcij, so mi k znesku prišteli še dodatnih 10 dolarjev. Skupni znesek je bil tako kar 40 $. Znesek, za katerega v trgovini v najboljšem primeru dobimo dve priljubljeni CD-plošči. V omenjeni spletni trgovini pa za ta znesek pretočimo kar okoli 20 celih albumov, s prednostjo izbire posameznih sklad. Torej 200 ali 300 skrbno izbranih skladb za ceno tridesetih v klasični trgovini.
BREZ OMEJITEV!
No, USB-ključek je bil kmalu poln, prednost spletne trgovine pa je tudi neomejen prenos že kupljenih datotek MP3. Torej datoteko, ki ste jo enkrat kupili, lahko poljubnokrat prenesete v svoj računalnik. In ne le to, do kupljene glasbe lahko prek uporabniškega imena in gesla dostopate s katerekoli lokacije. Kot je zdaj najbrž že vsem jasno, kupljena glasba ni zaščitena s katero od tehnologij DRM. Ob morebitni okvari trdega diska tako ne boste ostali brez že kupljene glasbe. Prijetno me je presenetila tudi hitrost prenosa, saj je brez težav dosegala 400 in več KB/s, kar je zgornja meja na moji domači liniji. Ker pa spletni trgovini očitno ne manjka kupcev, se najdejo tudi trenutki (predvsem vikendi zvečer), ko jo boste zaradi počasnega delovanja raje zaprli in jo obiskali ob kakšni drugi priložnosti.
Na Tržnem inšpektoratu Republike Slovenije so nam razložili, da se MP3-ji prenašajo s pomočjo tehnologije P2P − po njihovem »piece 2 piece« ali »kos za kosom« −, ki je bojda narejena tako, da del podatkov, ki jih prenesemo iz interneta, takoj ponudimo v uporabo drugim ...
»DATOTEKE MP3 SO PREPOVEDANE« ...
No, do datotek MP3 sem prišel na, vsaj na prvi pogled, legalen način, pošteno sem jih plačal jih prenesel v svoj računalnik, med prenosom pa jih nisem delil z drugimi in tako nisem kršil zakonodaje. Vseeno pa me je zanimalo, ali je tako pridobljena glasba pri nas legalna. Jasno mi je, da je zadeva legalna po ruski zakonodaji, kar je pred kratkim potrdilo tudi rusko sodišče. Kako pa je z »uvozom« pri nas, sem poizkusil ugotoviti pri ustreznih ustanovah.
Najprej sem se spomnil na SAZAS − organizacijo za kolektivno zaščito glasbenih avtorskih pravic (www.sazas.org/) kjer mi je sicer prijazna gospa razložila, da so »datoteke MP3 »prepovedane. Ko pa sem ji ugovarjal, češ da datoteke MP3 ne morejo biti in tudi niso prepovedane, je dejala, da oni z glasbo, ki jo imajo in jo uporabljajo domači uporabniki fizične osebe za osebno rabo, nimajo nič.
Prav, pač napačna ustanova, pa sem se obrnil na IPF − Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (www.zavod-ipf.si/). Tudi tam sem dobil podoben nejasen odgovor. Nihče mi ni ne potrdil ne zanikal legalnosti uporabe omenjene spletne trgovine, vse, kar sem izvedel, je, da z domačimi uporabniki nimajo nič.
Naslednji na seznamu pa je bil TIRS – Tržni inšpektorat Republike Slovenije (www.ti.gov.si). No, tu pa sem naletel na prijaznega gospoda, ki mi je povedal, da se MP3-ji prenašajo s pomočjo tehnologije P2P − po njegovi razlagi »piece 2 piece« ali »kos za kosom« −, ki je bojda narejena tako, da del podatkov, ki jih prenesemo iz interneta, takoj ponudimo v uporabo drugim. Domači uporabniki naj bi tako kršili zakonodajo v delu, ki govori o distribuciji, saj z uporabo servisa P2P postanemo tako odjemalci kot distributerji. Ko sem mu razložil, da stran ne deluje na podlagi omrežja P2P, ampak gre za centralni strežnik, iz katerega si v zameno za določeno denarno nadomestilo pretočimo izbrano glasbo, je sledila izjava, da je takšna pridobitev glasbe legalna, če pa bi kdaj imel kakšne težave, pa se lahko izgovarjam na to, da sem bil s strani spletne trgovine zaveden (zakaj bi se sploh moral izgovarjati, če je zadeva legalna?). Svoje nakupe pa da lahko dokažem prek denarnih nakazil. No, to ni bil ravno odgovor ki sem ga iskal.
Iz nekaj telefonskih pogovorov je jasno, da v omenjenih službah zadev glede glasbe MP3 in domačih uporabnikov ne poznajo in se najbrž niti ne trudijo razumeti dogajanja na področju distribucije in prodaje glasbe v obliki formata MP3. Vsekakor pa je to posledica nedovršene zakonodaje na omenjenem področju. Več kot očitno je, da domačim uporabnikom, ki si na bolj ali manj legalen način prenašamo glasbo iz spleta, nihče niti nič noče niti nič ne more. Skrbeti moramo le za to, da ne postanemo razpečevalci, zato se, če je le mogoče, izogibajmo uporabi omrežij P2P, da nam nekega dne poštar ne prinese kakšnega sodnega vabila ...
Objavljeno: Moj mikro, Januar 2008 | Uroš Florjančič
