Država je med postopke, ki jih bo izvajala pri prehodu na digitalno oddajanje televizijskega signala, uvrstila tudi testiranje primernosti naprav in oblikovala nalepko, ki to na jasen način kupcem pove. Na razpis za izbor izvajalca testiranja se je prijavilo le eno podjetje, Sintesio, ki ga je, logično, tudi dobilo. Testiranje ni obvezno, pa tudi ne brezplačno. Iz vrst prodajalcev opreme je neuradno mogoče slišati, da je predrago, dolgotrajno in prezahtevno, saj testirajo tudi tehnične značilnosti, ki niso neposredno povezane le z digitalnim sprejemom signala. Temu primeren je tudi njihov odziv, saj so do konca meseca februarja nalepko pridobili le televizorji podjetij Philips in Telefunken.
Ker so tehnične zahteve objavljene tako na strani omenjenega podjetja kakor tudi na Apekovi strani, je Gorenje oblikovalo svoj znak in izjavo, s katero se zavezuje, da so njihovi izdelki z njimi skladni. Iz Gorenja so nam sporočili, da načeloma »državne« nalepke njihovi izdelki ne bodo nosili, in še:
»Gorenje v fazi proizvodnje in razvoja testira LCD-sprejemnike z vgrajenim MPEG-4 DVB-T sprejemnikom z ustreznimi testnimi signali, ki so na voljo na uradni strani http://dvb-t.apek.si/. Tehnično se slovenske zahteve ne razlikujejo od svetovnih standardov za DVB-T izdelke, razen za obvezen prikaz šumnikov v izpisu TTX in EPG! Gorenje garantira, da bodo LCD-sprejemniki pravilno delovali, če bodo signali oddajani v skladu s tehničnim standardom!«
Po tej poti lahko gredo tudi drugi proizvajalci, ki so jim na voljo iste informacije in testni signali kot Gorenju. Vprašajmo se, zakaj bo moral globalni proizvajalec TV-sprejemnikov plačati lokalno testiranje za tako majhen trg, kot je slovenski, če lahko ustreznost preprosteje preveri v svojih laboratorijih. In poda izjavo o skladnosti. Če bi torej želela država pomagati kupcem, bi morala testiranje ponuditi brezplačno ali še bolje, podeliti nalepko vsem, ki bi jim dostavili ustrezno izjavo oziroma dokazilo o skladnosti. S tem se ne bi veliko spremenilo, saj tudi v primeru, da ima izdelek omenjeno nalepko, a ni primeren (napaka se lahko vedno dogodi), odgovornost ni na strani državi, pa tudi na strani Sintesia ne, temveč izključno na strani prodajalca (s tem pa tudi distributerja in na koncu proizvajalca).
Ker je pri težavah po zakonih in ustaljenih praksah vedno kriv prodajalec, jih razumem, zakaj so skeptični glede testiranja. Tja morajo poslati vse modele, in tudi če bodo letos predstavili nove modele, ki se bodo malenkostno razlikovali od današnjih, jih bodo spet morali testirati. »Državna« nalepka bo svojo funkcijo opravile le, če bo z njo opremljena večina naprav na slovenskih policah. Ne le televizorji in STB-ji, temveč tudi računalniške TV-kartice in hibridne naprave. Če pa bo z njo opremljena le peščica izdelkov, ne bodo zadovoljni ne kupci, ki jim ne bo na voljo dovolj širok nabor, torej se bodo odločali tudi za primerne izdelke brez nalepke, s tem pa tudi ne tisti proizvajalci, ki so se za testiranje odločili in ga tudi plačali. Samo po sebi je zgovorno že to, da se za testiranje ni odločilo edino podjetje s slovensko blagovno znamo televizorjev!
Ostaja pa še ena težava – kodek za zvok AAC (HE-AAC)! Tu je Slovenija med najnaprednejšimi državami sveta, saj so ta kodek do zdaj poleg nas izbrale le Nova Zelandija, Norveška in Portugalska. Več jih je izbralo kodek AC3. Oba kodeka sta pri nas obvezna, seveda pa morajo naprave znati prebirati tudi starejše kodeke MPEG-1 layer II. Zakaj je to pomembno? Ker je tudi Zveza potrošnikov Slovenije razmišljala, da bi ugotavljala, katere naprave so primerne za slovenskega potrošnika. Iz evropskega laboratorija, kjer testiranje opravijo za vse evropske potrošniške organizacije, so jim dejali : »Trenutno so vse testirane naprave z vgrajenim sprejemnikom MPEG-4 primerne za uporabo v Sloveniji, pod pogojem, da signal vključuje avdio kodek AC3. Kaj je torej s kodekom AAC. So ga snovalci našega omrežja izbrali namenoma?
In če je torej delujejo vse naprave, ki so narejene po specifikacijah DVB-T in podpirajo zahtevane kodeke, zakaj je pri nas sploh potrebno dodatno testiranje? Nikolaj Simič (direktor DID-a) je na očitek o dragem testiranju pred časom zamahnil z roko, češ trg je vreden 20 milijonov, strošek testiranja pa »le« par tisočakov (za televizor 2500 evrov). Zamolčal pa je, da je zahtevano testiranje vsakega modela posebej, njihova prodaja pa se meri v stotinah (in ne tisočinah). Če je torej na slovenskem trgu 30 modelov različnih televizorjev, je vrednost testiranja 102 tisočaka. Je že res, da je testiranje prostovoljno, vendar zaradi agresivnega oglaševanja zelene nalepke ustvarja neenakost med tistimi, ki so svoje naprave poslali v test, in drugimi, ki jih niso!
Kaj pravijo v podjetju Sintesio?
Roman Kužnar iz podjetja Sintesio, je na naša vprašanja odgovoril takole:
»Postopek za pridobitev dovoljenja za uporabo dovoljenja DIGI so dodatno začeli dobavitelji treh blagovnih znamk televizorjev. Imena blagovnih znamk vam žal ne morem razkriti, ker smo se obvezali, da do podelitve dovoljenja ne bomo razkrivali njihovih imen. Poleg treh blagovnih znamk televizorjev imamo v postopku še tri modele samostojnih DVB-T sprejemnikov (STB).
Interes za pridobitev dovoljenja je pri dobaviteljih porastel po 1. decembru, ko se je pojavilo 8–9 digitalnih programov in je stekla promocijska kampanja. S tem se je uradno začelo obdobje digitalnega prehoda in s tem povezano je porastel tudi interes proizvajalcev/dobaviteljev TV-jev in samostojnih sprejemnikov.
Odgovornost vsakega proizvajalca je v tem, da zagotovi za uporabnike izdelek, ki je skladen z zahtevami trga in s pričakovanji uporabnika. Tehnične zahteve za slovensko digitalno radiodifuzijo so javno objavljene, zato lahko vsak proizvajalec zagotovi tehnično skladen sprejemnik. Proizvajalec se sam samostojno odloča o tem, kako bo tak sprejemnik na trgu tudi predstavil in ga promoviral kot ustreznega. Logotip DIGI, ki ga oglaša in intenzivno promovira pristojno ministrstvo, je prepoznavni znak, s katerim želimo odpraviti dvome pri uporabnikih, kateri sprejemnik je za slovensko radiodifuzijo ustrezen. V trgovinah se namreč pojavljajo televizorji in sprejemniki, ko so polepljeni z množico logotipov (nacionalni logotipi za digitalno televizijo v EU), ki vsi po vrsti zagotavljajo skladnost z nacionalnimi karakteristikami drugih držav, ki pa niso nujno skladne s slovenskimi. V množici tovrstnih logotipov je končni uporabnik lahko zmeden. Gorenje se je odločilo za lastno oznako, kar je njihova poslovna odločitev.«
Moj mikro, Marec 2010 | Marjan Kodelja
