Ljudje si internet prilagajamo tako, da je čim bolj podoben našemu realnemu svetu. Zato mu tudi pravimo svet, vendar navidezni ali virtualni svet. Ker naj bi bila informacijska tehnologija čim prijaznejša uporabniku, je tak način edini normalen in tudi logičen. Če imamo pri navadni pošti ime, priimek in naslov, je povsem logično, da bo tako tudi pri elektronski. Ko kupujemo stvari v trgovini, jih najprej damo v košarico (no ja, voziček), nato pa gremo z njo k blagajni. In enako je pri spletnih nakupih. Vzporednic med internetnim in realnim življenjem je še veliko. V računalniku imamo mape, imamo pisarno oziroma pisarniške pripomočke, imamo viruse, trojanske konje … V informatiko smo skratka uvedli pojme, ki jih poznamo iz realnega sveta, saj jih tako bolje razumemo in vemo, kaj se za njimi skriva.

Iz tega bi lahko sklepali, da se ljudje v navideznem svetu, če je ta res nekakšna elektronska kopija realnega, obnašamo enako kot v realnem. Pa se ne. Počenemo namreč neumnosti, ki jih v realnem svetu ne bi nikoli. Pa si oglejmo kak primer.

Prijavite se v Facebook in vidite, da vam je nekdo, za katerega ne veste, kdo je, poslal prošnjo za prijateljstvo. In ga seveda sprejmete. Facebookovi prijatelji so kot denar, kajne? Tisti, ki imajo malo, so ubogi! In potem vidite, da imate tri skupne prijatelje, oba imata rada Saško Lendero in iz ene od naloženih slik je videti, da sta oba že bila na Fruški gori, le da ne istočasno. In ste sklenili veselo prijateljstvo. Kaj pa enaka situacija v realnem svetu? Na cesti k vam pristopi neznanec, vam pove, da vam že nekaj časa sledi, in predlaga, da postanete z njim prijatelj. Pove vam, da je o vas slišal od prijatelja Jožeta, ki ga pozna preko prijatelja Petra, da ve, da ne prenašate Tanje Žagar, in da je, glede na podatke, ki jih ima, ugotovil, da sta odraščala v istem delu mesta. Kaj naredite? Verjetno izbirate med možnostmi pobegniti, ga namlatiti sam ali pa poklicati policijo. Sklenitev prijateljstva je verjetno zadnje, kar bi vam padlo na pamet.

Drug primer. Dobite elektronsko sporočilo, kjer piše nekaj v smislu: Šestletna Anica se je leta 1997 igrala s svojo otroško kuhinjico in ta je, ker je bilo nekaj narobe (ni bila atestirana), eksplodirala in malo deklico ubila. Priče pravijo, da vse od te grozne nesreče, Aničin duh hodi naokoli in straši vse, ki mu pridejo pod, no ja, karkoli že duhovi imajo. Edini način, da preprečite Aničin obisk, je, da to pismo pošljete na deset naslovov. Če ne boste, bo čez deset dni, točno ob deset čez polnoč Anica prišla k vam in vas pojedla pri živem telesu. Pravijo namreč, da je njen duh še vedno lačen zato, ker Anica ni mogla pojesti tistega navideznega štrudlja, ki ga je pekla v času nesreče. Ker seveda nočete biti deležni takšne strahote in ker se vam zdi stvar smešna, pošljete sporočilo naprej svojim prijateljem in sorodnikom, saj jih hočete obvarovati strašne usode. In realni svet? Hodite po cesti, ko se nasproti primaje možak, ki smrdi kot žganjarna in vam začne razlagati, da morate naslednjim desetim ljudem, ki jih srečate, povedati zgodbo o ubogi deklici, ki že trinajst let papca ljudi pri živem telesu, če ti ne pokažejo želje po tem, da bi njeno zgodbo delili z drugimi. Če ga ne boste ubogali, boste pojedeni tudi vi. Kaj boste naredili? Dali mu boste kak cent ali evro in si mislili, kakšen revež je.

Ljudje si po eni strani želimo, da bi bil navidezni svet čim bolj razumljiv in podoben realnemu, da ga bomo lažje razumeli in uporabljali, na drugi strani pa v njem delamo ne le enake, celo večje napake, kot bi jih delali v realnem. Navidezni svet ni le prenos realnega sveta v elektronsko obliko z namenom ustvarjanja nekakšne nadgradnje pravega življenja, ampak gre marsikdaj za neke vrste mazohistično ponavljanje, bolje rečeno testiranje napak iz realnega sveta v smislu »da vidimo, ali bo tudi v navideznem svetu tako bolelo!« Vse skupaj me spominja na gledanje posnetka tekme, za katero vemo, kakšen je bil rezultat, a vseeno upamo, da ne bo tak.

Moj mikro, december 2010 | Zoran Banovič