Ali je res? Morda pa še vedno obstaja. Morda se ponovno rojeva, tokrat v spletu. Nekoliko … no ja, zelo drugačen, vendar v tistih izprijenih prijemih zelo podoben. »Nekateri udarniško prostovoljno z nasmeškom na licih v prid svetovnemu ljudstvu garajo, nekaj posameznikov pa se v ozadju redi.« Kako pa naj drugače razumem vse, kar se dogaja okoli nas.

Jožko je s težko prisluženim denarjem kupil fotoaparat in posnel svojo prvo digitalno fotografijo. Namesto da bi jo za vekomaj spravil v temne globeli trdega diska, jo je objavil v družbeni mreži. In ker mu je to »fora«, z objavljanjem svojih »kamerotvorov« nadaljuje. Jožko torej daje fotografije, Micke in Janezki jih gledajo, hvalijo ali grajajo, korist od tega pa ima le tisti, ki je mrežo naredil. Kaj je dobil Jožko? Morda pet minut minljive slave, ko so ga vsi po vrsti hvalili ali pa je pristal na antidepresivih, saj ni mogel požreti vsega dreka, ki so ga zmetali nanj.

Zato me ne zanima profil na Facebooku. Ali kje drugje. Če sem vse svoje življenje pretežno asocialen in imam ter želim imeti malo prijateljev in še manj priložnostnih znancev, kakšen za vraga naj bom v spletu. Kristus, ki ljubi vsakega, ki mu prekriža pot, in mu poskuša prodati neumnosti? Me ne zanima. Pa tudi časa nimam, da bi vsake toliko zletel gor, delal na svojem profilu in upal, da me bo kdo opazil.

Do neke mere razumem tiste, ki prek družbenih mrež iščejo sorodne duše in se pogovarjajo z njimi, med njimi pa je ogromna razdalja. Ne razumem pa štosov, kot so »Ej stari, po šoli skoč' na Facebook, da se pogovoriva«. Veste, kaj se je zgodilo, ko je Mujo dobil prvi telefon? Poklical je Hasota in dejal: »Haso, odpri okno, da se pogovoriva!« Morda to sploh ni vic. Morda je Mujotu manjkal tisti pristni stik, ki ga je bil vajen. Ali res nihče ne razmišlja o morebitnih negativnih posledicah evolucije interneta in vpeljave, kot pravijo, novih razburljivih tehnologij? Kot je v svoji knjigi dejal Nicholas Carr: »Čas je, da nekdo prekine urok …« Meni je njegovo razmišljanje všeč, pa čeprav si je izrek sposodil iz zgodbice o cesarjevih novih oblačilih. Če je ne poznate, jo morda pozna kak znanec na Facebooku.

Pri Carrovi kritiki ne gre za sovražnost do sprememb, ampak za odprto govorjenje o zadevah, ki se lahko pripetijo. Ni nujno, da se bodo, lahko pa se. Naštel jih je pet:

• Uničenje tradicionalnih organizacij s strani vitkih organizacij, katerih nastanek bo omogočilo računalništvo v oblaku!

• Preproste načine, kako bodo državne organizacije in korporacije pridobivale in izkoriščale podatke o obnašanju posameznika v spletu (njegov digitalni jaz).

• Vzpon ekonomije YouTube, kjer bo ogromno posameznikov zagotavljalo brezplačne vsebine, na račun katerih bo služilo manjše število posameznikov.

• Kvarjenje človeške kulture, ko se bodo ljudje začeli v celoti zanašati na splet, da zna in zmore vse, sami pa bodo znali in storili malo! To me spominja na izrek, ki mi ga je povedal znanec. Sicer je originalno v srbščini, prevod pa se glasi nekako takole. »Veliko ti veš prijatelj, vendar vse narobe«.

• Nadaljevanje oženja splošne razgledanosti posameznikov, saj se bodo ti odločali, da bodo brali in poslušali le tiste novice, ki potrjujejo njihova prej oblikovana stališča (prepričanja).

Kaj za vraga sploh je računalništvo v oblaku ali oblakih? Lahko bi vam strokovno razlagal na dolgo in široko, a ne bom, ampak bom uporabil primerjavo. Računalništvo v oblakih je nekaj, kar je ravno nasprotno od vinjet. Plačaj, kolikor prevoziš, oziroma v tem primeru, narediš. Trenutno je situacija takšna, da imamo doma računalnik, programsko opremo in podatke na lastnem disku. To smo plačali, koliko nas stane, pa je odvisno od tega, koliko z opremo naredimo. Na primer napišemo besedilo v Wordu. Več, ko jih napišemo, nižji je strošek na enoto. Načelo vinjet. Nekoč, čez čas, ne bo več pomembno, kakšno napravo bomo imeli doma. Vse se bo računalo in hranilo v strežnikih, ki bodo nekje, prav nič pomembno, kje. Cena na znak besedila, megabajte datoteke, bo takšna, kot bodo zanjo zahtevali. Ne pozabite, tudi če je storitev na prvi pogled brezplačna, boste za to morali brati oglase. Vam se morda zdi to nepomembno, vendar ima oglas za nekoga vrednost in je zanj pripravljen plačati. Bistvo je, da bodo podjetja, ki danes prodajajo programe, nekoč pa bodo ponujala storitve, na koncu hotela zaslužiti toliko ali pa še malce več kot danes. To pa pomeni, da zadeva, pa če bo na prvi pogled še tako zanimiva, pod črto ne bo nič cenejša!

Srž moje skrbi nista negativizem in razmišljanje v smeri, da ker je zadeva lahko negativna, je ne bom uporabljal in bom raje ostal zaplankan. Nasprotno, navdušen sem nad vsem novim. Pogrešam pa umirjenost, previdnost in selektivnost. Brez pretirane hvale na eni ali kritike na drugi strani. Torej, da povemo tudi o potencialnih slabostih in potencialnem negativnem širšem vplivu. V tiskovnih sporočilih tega ni. Tam seveda ni ničesar razen samohvale. V medijih, med njimi mislim tudi na splet, je tega tudi čedalje manj. Vse je super, najboljše, vodilno. Kje je kritika? Obstaja, a jo je zelo težko najti! Pa še takrat je treba biti previden. Urbana anekdota je, da podjetja, ki izdelajo nov izdelek, najemajo prej forumaše, zdaj pa blogerje, da ga čim bolj pozitivno ocenijo, njihova konkurenca pa dela enako, le da »njihovi« ljudje pišejo kritike. Mi pa naj se znajdemo!

Objavljeno: Moj mikro April 2008 | Marjan Kodelja