Grafologija ne pove veliko o postavljanju ločil, sploh pa v elektronski pošti, o postavljanju emotikonov in na splošno o internetni komunikaciji. Pravzaprav nisem našla nič o značilnostih ljudi, ki na določen način postavljajo ločila. Dobro, tiste osnovne, da velike tiskane črke pomenijo kričanje, da se klicajev ne postavlja in podobne, tisto vemo vsi, zato se tega nisem dotikala.

Prva moja misel je bila: Toliko let psihološkega preučevanja, potem pa se ti vse preseli v internet, in zdaj psihologi, začnite znova in preštudirajte značilnosti in lastnosti ljudi glede na njihove pisarije v internetu. Ali to še vedno ostane grafologija ali se zdaj imenuje kako drugače?

Zanimivo je, kako se človek trudi pokazati sebe v internetu, kakšnega avatarja uporablja, kakšne vzdevke si daje, pravzaprav kar kriči o svojih lastnostih, mnenju o sebi, pomanjkljivostih, za katere misli, da jih ima. Predpostavljam, da to velja za tiste, ki si ne izberejo ene izmed sličic iz omejenih zbirk, ki so že priložene programom za neposredno komuniciranje. Že pred časom je tudi po elektronski pošti krožil nekakšen test, kjer si samo izbiral sličice, za katere si menil, da najbolj izražajo tebe, in si na koncu dobil analizo samega sebe.
Potem sem v seminarski nalogi študenta Matjaža Štrancarja iz Akademije za multimedije odkrila, da se je že začelo premikati na tem področju. Neki gospod John Suler naj bi bil utemeljitelj psihologije spletnega prostora. Bistvo je, da se človekova psiha odraža drugače v spletnem prostoru kot v resničnem življenju, ker je komunikacija pretežno pisna in zaradi peščice drugih dejavnikov. Besedilo v nadaljevanju je delno vzeto iz omenjene naloge.

Če začnem z avatarji, je zgoraj omenjeni gospod Suler mnenja, da se da marsikaj izvedeti o človekovi psihi, glede na to, kakšnega avatarja uporablja. Ljudje, ki se predstavljajo s sličico živali, se poosebljajo z lastnostmi te živali; risankasti avatarji so lahko znak nedoraslosti uporabnika, kadar so bolj sofisticirani, pa lahko pomenijo, da oseba za takim avatarjem nekaj skriva, tlači v sebi ali pa preprosto noče razkriti svoje prave narave; slavne osebnosti pomenijo, da se uporabnik s to osebo identificira, in so včasih znak pomanjkanja samozavesti; zlobni avatarji so skoraj vedno izraz agresivne fantazije in/ali občutka krivde. Lahko je tudi poskus odtujevanja v spletni skupnosti, kjer so se počutili preveč ogrožene, avatarji moči predstavljajo omnipotento moč – ljudje, ki izbirajo take avatarje, izkazujejo svojo nezrelost in negotovost; zapeljive avatarje pa naj bi uporabljale povprečne ženske in aseksualni moški.

Ljudi v spletnem prostoru deli na tiste, ki bi se radi prikazali takšne, kot so v resničnem življenju, ter tiste, ki bi radi zavestno ali podzavestno dosegli ravno nasprotno.

Razlogov za to je v obeh skupinah veliko. Dejstvo je, da se ljudje, ki so v resničnem življenju uspešni in jih jemljejo resno, tudi v spletnem prostoru trudijo pokazati takšne, kot so. Odstopanja so minimalna. Ljudje, ki so v resničnem življenju negotovi, so neprilagojeni, utesnjeni ali kako drugače psihično travmatizirani, se v spletnem prostoru kažejo povsem drugačne, kot so v resničnem življenju. Bodisi je njihovo obnašanje ravno nasprotno kot v resničnem življenju bodisi še bolj pretiravajo. Za marsikaterega človeka postane spletni prostor tisti ventil, na škodo drugih, ki mu pomaga sprostiti takšne frustracije. Naredil bo vse, da bo vzbudil pozornost. Bodisi z neumestnimi opazkami, odkritim izzivanjem, žaljenjem, brezpredmetnim kreganjem ali pa celo s spletnim zalezovanjem svojih žrtev.

Tisti, ki spletni prostor izkoriščajo za ustvarjanje nešteto novih stikov in si želijo ustvariti veliko potencialnih oboževalcev, spadajo med narcisoidneže. Čutijo se privilegirane. Spletni alter ego je močan in predvidljiv.
Naslednji si v spletnem prostoru zgradijo povsem novo podobo, ki ni v prav nikakršni povezavi z resničnim življenjem. Spletni alter ego je lahko zelo močan, a nima nobene zveze z resnično osebnostjo – to so asocialci.

Imamo tudi take, ki veliko časa porabijo v spletnem prostoru, a se le malokrat oglasijo. To naj bi bili sramežljivci, ameriški izraz je »lurker«, natančnejši prevod pa bi bil »prežalec«. Spletni alter ego je šibek in težko določljiv.

Paranoika prepoznamo po hladnem pristopu, je brez smisla za humor, veliko argumentira. Izkaže se za zelo nepredvidljivega, ko je potisnjen v kot. Močan in neprijeten spletni alter ego.

Veliko jih je, ki se izražajo v kratkih stavkih, enim se pač ne da veliko pisati, drugi pa spadajo med depresivce. So brez humorja, z izjemo občasnih ciničnih izpadov. Imeli naj bi nizko samopodobo. Alter ego je redko močan, je pa dobro izražen, kadar je ožje usmerjen.

Naslednji je psihopat, a to je bolj na kratko napisano, tako da ne zganjajte panike, če bo kdo imel takšne lastnosti, ker ni nujno, da je z njim tako hudo. Torej, ponavadi je asocialen. Moti komunikacijo. Nima vesti, ne uporablja emotikonov, razen kadar hoče izvesti diverzijo. Večji kot je njegov alter ego, hitreje ga spletna okolica izloči.

O svojem znancu, ki zaključuje s tremi pikami, si nisem ustvarila nikakršnega mnenja, sem pa človeka vprašala, ali je opazil, da to počne, in zakaj to počne. Komunikacija je njegova stroka, tako da je z odgovorom moje zbadanje hitro utišal.

Objavljeno: Moj mikro April 2008 | Tanja Čavlovič