Prodajalna zlatih ribic

3. Januar 2012 - 2:46

Znanec, zobozdravnik, ki sam sebe rad imenuje »dvakrat žgani računalničar«, mi je dal misliti, ko me je vprašal, kako naj »poveže« analogni in digitalni priključek. Zakaj pa? Prej je lahko snemal televizijo IP, pri novem televizorju pa stari »recept« ne deluje več. Spet drug prijatelj, ki obvlada mobilne telekomunikacije, me je klical, če morda vem, ali lahko na svoj novi televizor priključi disk prek vmesnika USB. Kaj pa vem, odvisno od televizorja. Na koncu sva ugotovila, da lahko, a mora disk priključiti v pravo vtičnico, kajti drugi dve ga ne prepoznata. Za računalničarja nekaj nedojemljivega. Vtičnica USB je pač vtičnica, v katero vtaknem, kar želim, in to deluje – bolj ali manj. Ja, če je na drugi strani računalnik, televizor pa je čisto drug tič. Še vedno pa mi ni čisto jasno, čemu je ena vtičnica dobra, druge pa ne. Proizvajalec ima zagotovo razlog. Ali je dober ali ne, ne vem. Če sem iskren, me tudi ne zanima, zakaj je tako, ker to ni moja stvar.

Vse to mi je dalo misliti, da se morda napačno lotevam svojega dela. Kot je dejala sodelavka, urednica ene od ženskih revij − dovolj je bilo prodajanja zlatih ribic. Pa saj jih nisem, vsaj v dobri veri ne. Vsak izdelek, vsako storitev, vsako idejo sem poskusil, preden sem se lotil pisanja. Za napisanim stojim, vendar se vse bolj kaže, da je napaka v pristopu. Ko se odločam, kako naj nekaj opišem, kaj naj poudarim in kaj lahko mirno izpustim, saj ne gre za drugega kot za »bučke«, sem do zdaj razmišljal preveč usmerjeno in preveč sem imel pred očmi povprečnega uporabnika, kar on potrebuje, kaj njega zanima, kaj si želi. Ne vem, ali to počnem zato, ker so me tako naučili ali preprosto zato, ker tako deluje industrija in sem nekje vmes podzavestno prevzel njihovo strategijo. V teoriji, še bolj pa po zapisanem v tiskovnih sporočilih, vse deluje, milo rečeno, idealno. Kot pri Applovih napravah je vse preprosto, hitro, dojemljivo, verjetno bi lahko naštel še kakšno olepševalnico, dokler smo v kalupu povprečnega uporabnika. Ko želimo storiti nekaj, kar je le za delček stopinje zunaj »predpisane uporabe«, nastopijo težave in neskončno branje forumskih zapisov, da na koncu dojamemo, kje je treba nekaj malega spremeniti ali pa, da to preprosto ne gre.

Ali se samo meni zdi, da je še tako dober test ali korekten opis suhoparen in da, če se izrazim kulinarično, kratko začutimo dober okus, čez pol ure pa ga že pozabimo? Zato zelo verjamem v tisto, kar nam pravijo medijski strokovnjaki – revije se bodo morale spremeniti, da bodo zadostile okusu bralcev. To vemo vsi, ki smo v medijski industriji, le tega, kako naj se revije spreminjajo, vam ne bo znal povedati noben strokovnjak. Sam sem zato sklenil, da bom bolj poslušal ljudi »na cesti« in odprte glave ugotavljal, kaj jih tare in kako se oni spoznavajo s tehnologijo. Konec je z upoštevanjem povprečnega uporabnika in konec je tudi z enovitim pogledom, kako naj naprave delujejo. To zdaj ve že vsak ali pa zna podatke najti. Iskali bomo mejne primere uporabe, bolj ko bodo zapleteni, bolje bo, predvsem pa se bomo spoprijeli z vprašanji, z oblikovanjem receptov, kako z napravami rešiti težave, pred katerimi se znajde vsak, ki domov prinese novo napravo.

Moj mikro, december 2011 | Marjan Kodelja