Slika, da te kap, zvok pa takšen, kot da si znotraj filma, in ne nič hudega sluteč gledalec, ki gleda, kako Eddieju Murphyju v filmu Meet Dave iz ušesa skače še en Eddie Murphy. Vse to je lepo in prav, saj se spirala napredka nadaljuje. Televizijski sprejemniki so postali tako veliki, slika pa tako ostra oziroma podrobna, da standard DVD ne pomeni nič več. Včasih smo vsi očarani občudovali čisto in ostro sliko iz DVD-predvajalnikovna svojih ne kaj več kot 70-centimetrskih zaslonih. S povečanjem in širjenjem (16 : 9) slike pa je DVD postal premalo, saj je slika neostra. In po dolgem boju je prišel blu-ray. In zabavna industrija je dobila nov zagon. Veliki proizvajalci ponujajo velikanske televizijske sprejemnike, ki znajo marsikaj, poleg njih pa izdelujejo tudi predvajalnike blu-ray in zvočne sisteme za prave užitke. Ha, potrošniška družba, here we come again.

In kaj je narobe s to sliko? Kot je to že običajno, je težava v drobnem tisku. V podrobnostih, ki jih ostrina slike in živost zvoka kaj hitro skrijeta. Na tiskovni konferenci enega od dveh veliki S-ov, kot sama sebe imenujeta (eden je Sony, drugi Samsung, imata pa se tako rada, da drug drugega naslavljata s »ta drugi S«), smo slišali nekaj podobnega kot: »Naši najnovejši televizijski in blu-ray sprejemniki imajo tudi priključke za omrežje in omogočajo uporabniku, da preko interneta odpre našo stran, kjer so dodatne vsebine, kot na primer igre, ki jih lahko nato igra prek sprejemnika. Na spletni strani so tudi morebitne nadgradnje strojnega programja (firmwara) za televizijski sprejemnik, naš predvajalnik blu-ray in še kaj.«

In tu sem malo zastrigel z ušesi! Kaj nam bodo zdaj proizvajalci zabavne elektronike začeli ponujati še internetne vsebine? Nam bodo začeli še oni težiti z reklamami? »Pridi na našo stran, zaigraj igrico in si hkrati oglej, kaj ponuja naš najnovejši pralni stroj! Ja, tudi pralne stroje delamo! Pa ne le to! Pri nas dobiš tudi celotno paleto bele tehnike! Če pošlješ sporočilo zdaj, te čaka še 3 odstotke dodatnega popusta na že tako ugodne cene!« Bljak! Pa še nekaj. A bom po novem po spletu iskal firmware še za svoj televizor? Če sem nekako razumel, da je bilo treba za predvajalnike DivXin tudi MP3 iskati vedno nov firmware, ki bo vseboval najnovejše kodeke, saj so se stvari na tem področju hitro spreminjale, pa nikakor ne morem in tudi nočem razumeti, da bom to počel še za televizor, predvajalnik blu-ray, zvočni sistem in še kaj. Že zdaj je s predvajalniki DivX in MP3 križ, saj proizvajalci največkrat ne ponujajo kakovostnega firmwara, zato se je treba znajti s kakšnimi »entuziastičnimi«. Ti pa so lahko sumljive kakovosti in lahko celoten sistem pošljejo k vragu. A tudi če ga, to ne pomeni velike katastrofe, saj ti predvajalniki stanejo nekaj deset evrov. Preveč ravno ne bomo jokali za njim. Kaj pa televizorji, ki ta čas presegajo ceno 1000 evrov? Če pa dodamo še predvajalnik blu-ray in kakovosten zvočni sistem, pa smo kaj hitro na nekaj tisoč starokontinentalčkih. Bomo tudi tam eksperimentirali? Na začetku mogoče ne, pozneje pa nam bodo morda zadišale kakšne nove ideje, ki jih ima nekdo zunaj S-ov, T-jev, P-jev in še kakšnih črk. In če bomo imeli nesrečo ali pa naložili firmware, ki ni točno za naš televizor, kar v poplavi modelov sploh ni težko, nam bodo priznali garancijo? Kaj pa če nekdo izdela firmware virus, ki recimo na našem televizorju ob zagonu ne prikaže televizijske slike, ampak odpre kakšno »zanimivo« spletno stran?

Saj morda res pretiravam, a zgodovina je pokazala, da ima vsaka pozitivna stran napredka tudi svojo slabo stran. Že s pojavom izmenljivih medijev so se pojavili računalniški virusi, pa čeprav so imeli snovalci disketnih enot in disket v mislih le pozitivne lastnosti zmožnosti shranjevanja in prenosa podatkov. Enako je bilo z internetom. Kjer je dobro, je tudi slabo. Jin-jang!

Oprostite, a pri televiziji mi do tega filozofskega stranja res ni. Iskreno si NE želim tega, da bi moral svoj televizor nadgrajevati s programsko opremo, ki mi bo omogočala igranje Tetrisa. Če se bom hotel igrati, se bom priključil v internet in to počel tam. Že to, da moramo po dnevni sobi vleči nekaj sto metrov kablov, da vse to ožičim, mi gre na jetra. No, ko smo že pri kablih – vsi ti proizvajalci napovedujejo brezžične različice, kjer bomo naprave le priključili v električno omrežje, vse drugo pa bo šlo po zraku. Le za standard se še niso zmenili, in kot običajno imajo vsak svojega, ki se z drugimi ne razume. A to je že druga zgodba …

P. S:: Pred časom je moj najstniški sin »izumil« novo besedo – dolgotveziti. Lepo, ampak res lepo prosim tiste, ki so zadolženi za uvrščanje novih besed v slovenski besednjak, da jo vključijo med uradne besede. Glede na dogajanje v letošnji predvolilni kampanji je to beseda, ki najbolj točno opredeljuje vsebino govorov velike večine politikov. So tvezili in dolgovezili, torej dolgotvezili.

Moj mikro, Oktober 2008 | Zoran Banovič