Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, se moramo na kratko posvetiti klasični, »živi« politiki. Nekako vlada mišljenje, da sta v politiki dva skrajna pola – na skrajni levi so komunisti, na skrajni desni pa fašisti in diktatorji, mi pa živimo nekje vmes. A takšna razporeditev je precej neživljenjska in tudi netočna. Boljša razporeditev bi bila glede na vpliv države oziroma vladanja na vsakdanje življenje. Tako bi na eni skrajnosti dobili sisteme, kjer smo v zgodovini imeli stoodstotno vladanje, torej komunizem, nacizem, fašizem, diktature, monarhije in podobno, na drugi strani pa sistem, kjer vladanja ni, torej anarhija. Torej bi lahko sisteme glede na vpliv vladajočega elementa razporedili tako, da bi na skrajni levi imeli monarhije, torej vladavino enega, ne glede na to, ali je kralj, predsednik, diktator, pomembno je, da je vsa moč skoncentrirana na enem mestu. Nato sledi oligarhija, torej vladavine peščice izbrancev. Tej sledi demokracija, kjer vlada večina, za njo je republikanizem, kjer govorimo o vladavini prava, in na koncu o anarhiji, kjer vladavine sploh ni. A teh pet kategorij je mogoče malce strniti. Monarhije, torej vladavine enega pravzaprav ni. Vedno gre za skupino, ki v ospredje potisne nekega izbranca. Kralji imajo svoje plemenitaše, diktatorji svoje birokrate ali komisarje, torej ljudi za zaveso. Vodja ni en sam, čeprav se na prvi pogled tako zdi. V bistvu pa gre za oligarhijo, ki je tudi najpogostejši način vladanja v celotni zgodovini in tudi danes. Večino ljudstev tega sveta vodi peščica ljudi. Na drugi strani spektra imamo anarhijo. Morda se res dobro sliši, če nas nihče ne nadzira, a v zgodovini uspešnega primera anarhije nimamo – če je že obstajala, je bila le uvod ali prehod iz enega stanja v drugo. Že stari Grki so ugotovili, da brez zakona ni svobode. V anarhiji mora vsak posameznik sam ščititi svoje življenje, svoboščine in lastnino, kar pa pomeni, da nima časa početi nič drugega. Še premakniti se ne sme, ker mu lahko kaj ukradejo. Zato so nastali zakoni, s katerimi smo dobili zaščito, z zaščito pa večjo svobodo, da lahko počnemo to, kar želimo. Anarhija je torej le prehodno obdobje, vakuum, ki čaka, da bo posesal nekaj »uporabnejšega« – in to se je zgodilo pred okoli 100 leti v Rusiji z Leninom, pa pozneje s Hitlerjem in še kak primer bi se našel. Torej anarhija ni nekaj, kar bi trajalo, ampak je lahko le prehodno obdobje, zato jo lahko kot kategorijo zanemarimo. Kaj pa demokracija. Po definiciji gre za vladavino ljudstva, za vladavino večine. Je ta nekaj obstojnega in pravega? Pravzaprav ne. Kdo pa pravi, da ima večina prav? Večina je lahko zmanipulirana. Kaj če večina reče, da je treba nekomu vzeti dom, zapreti podjetje, ga zapreti ali celo ubiti? Težava demokracije je v pomanjkanju zavor – če nekomu uspe prepričati več kot polovico ljudi, da je nekaj potrebno, potem se to lahko stori, ker je to rekla večina. Kar pa seveda ni v redu. Zato imamo zakone, kjer se s takimi rečmi ne ukvarja večina, ampak zakon. In zato na primer demokracija ni omenjena ne v Deklaraciji o neodvisnosti ne v ustavi ZDA, ki naj bi bila zibelka demokracije. V obeh dokumentih je zapisano, da gre za republiko in vladavino prava, in ne za vladavino večine. Vladavina večine je vedno pripeljala do ekscesov, ti do anarhije, ta pa do diktatur ali oligarhij. Tako je bilo v stari Grčiji in podobno je tudi zdaj. In kaj iz tega sledi? Sledi to, da imamo dve možnosti – republiko in vladavino prava ali pa oligarhijo oziroma vladavino elite. Tretje možnosti ni.

In kakšno zvezo ima to s sodobno tehnologijo? Pojavlja se vprašanje, v kateri fazi »polit-neta« smo. Smo sploh kje? Glede na to, da je internet skoraj popolnoma dereguliran »medij«, bi lahko rekli, da gre za anarhijo. Torej za vakuum, ki čaka, da bo posrkal kakšno boljšo idejo. Se ta kje kaže? Za zdaj ne. Sicer je bilo nekaj poskusov takšne in drugačne regulacije in nadzora, a so bili bolj neuspešni. To pa zato, ker očitno še nismo prišli do nevzdržnih razmer v internetu. Še ni pravega kaosa. Kaos pa je tisti, iz katerega nastanejo spremembe. Bo kdaj do spremembe prišlo? Verjetno. Kdaj? Ne vem.

A dokler se ne bo karkoli zgodilo, lahko ugotavljamo zanimive stvari. Recimo to, da je internet edina oblika anarhije, ki deluje na dolgi rok. V vsakdanjem življenju še nobena ni trajala tako dolgo. Druga ugotovitev, do katere lahko pridemo, je, da pa je zadeva dokaj anarhistična zato, ker kibersvet le ni tako svetovljanski in podoben dejanskemu, kot si mislimo ali se na prvi pogled zdi.

Kakor koli že, z idejo politične ureditve interneta se je prav zabavno igrati. Poskusite.

Moj mikro April 2009 | Zoran Banovič