Ne glede na to, ali imamo Windows, OS X, Ubuntu ali kaj četrtega, z vsemi napravami brskamo po spletu, komuniciramo, urejamo različne dokumente, fotografije, poslušamo glasbo, gledamo filme in podobno. In v času, ko je sistemov veliko, postaja vedno bolj pomembno tudi to, da obstajajo isti programi za več sistemov. Če otrok v šoli dela v okolju Windows, doma pa ima Linux, je dobro, če ima v obeh primerih recimo isti pisarniški paket. MS Office je recimo na voljo za Windows in Mac OS X, OpenOffice.org in IBM Lotus Symphony pa poleg teh dveh tudi za različne vrste Linuxa. Podobno velja za programe za brskalnik, program za delo z elektronsko pošto, program urejanje slik, medijski predvajalnik in še kaj bi se našlo. Če ima uporabnik na vseh mestih, kjer se srečuje z računalnikom, enake razmere, bo tudi produktiven in bo to, kar bi rad naredil in se od njega zahteva, lahko naredil hitreje in bolj kakovostno.
Seveda se takoj pojavlja vprašanje – kaj pa storitve v oblaku? Te so pa ja neodvisne od sistema in je bolj ali manj dovolj, če imamo brskalnik! A ni čisto tako, predvsem pa je računalništvo v oblaku nekaj, pred čemer je ta trenutek še vedno več vprašanj kot odgovorov, in nič kaj ne kaže, da bo stvar v doglednem času konkretno zaživela. Vsaj ne v obliki, kot jo napovedujejo optimisti. Zato je ta trenutek adut, na katerega je dobro igrati, navzkrižna dostopnost, večplatformnost ali kakor koli že bi prevedli angleški izraz »cross-platform«.
In kateri so ti programi, ki obstajajo za različne platforme? Jih je veliko, in če jih hočemo vsaj približno našteti je dobro, če jih razdelimo glede na vrsto uporabe. Pa gremo najprej k internetu. Po internetu seveda brskamo. Med brskalnike, ki obstajajo na praktično vseh platformah, vsekakor sodita Mozilla Firefox in Google Chrome. Posebej prvi je v bližnji preteklosti opravil precej pomembno delo, čeprav mu zadnje čase ne kaže tako dobro. Firefox je namreč zaslužen za to, da se uporabniki nismo »zaklenili« na Internet Explorer, ki je po tem, ko je potolkel Netscape, za nekaj časa pobral praktično vse uporabnike. Oba programa je mogoče dobiti za praktično vse sisteme, ki so v uporabi, kar pa je še najzanimivejše – med njimi je mogoče sinhronizirati priljubljene, shranjena gesla in podobno, tako da ima uporabnik lahko povsod dostop do svojih osebnih preferenc. Nato je tu Mozilla Thunderbird kot program za delo z elektronsko pošto, z dodatki, ki so na voljo, pa je namenjen tudi zahtevnejšemu delu v skupini.
Brskanju sledi pisarniško delo. Microsoftov Office je, kot smo zapisali, sicer na voljo tudi za Mac OS, za Linux pa ga (za zdaj) ni. Obstajata pa zato OpenOffice.org in IBM Lotus Symphony. Pri obeh gre za pisarniška paketa, s katerima je mogoče izvesti marsikaj. IBM je, kar zadeva Symphony, sicer izredno sramežljiv in se z njim ne hvali pretirano, OpenOffice.org pa je izdelek, ki se lahko krepko kosa z Microsoftovim paketom. Vsebuje urejevalnik besedil, elektronsko preglednico, predstavitveni program, program za vektorsko risanje, podatkovno zbirko in program za pisanje matematičnih formul, vse skupaj pa je tudi v slovenščini.
Nato sledi grafika. Na tem področju imamo kar nekaj izbire, seveda glede na to, kaj želimo. Imamo tako programe za obdelavo slik, kot je na primer GIMP, pa programe za vektorsko risanje, kot je Inkscape, pa Scribus kot program za namizno založništvo, Picasa za delo s fotografijami in še kaj bi se našlo. Vsi ti programi so na voljo za vse naštete platforme, hkrati pa gre za izredno zmogljive izdelke, ki bodo v večini primerov dovolj tudi za zahtevnejše projekte.
Skupin je tako nekako konec, omenimo pa lahko še nekaj izdelkov, ki so več kot dobrodošli. Kot medijski predvajalnik recimo VLC oziroma Videolan, ki zna »požreti« praktično vse, kar mu serviramo, hkrati pa je hiter in na voljo za celo vrsto sistemov, pa VMware in VirtualBox kot programa za virtualizacijo, Adobe Reader kot bralnik za dokumente PDF, Apache kot spletni strežnik, DropBox kot storitev/program za izmenjavo in sinhronizacijo dokumentov.
Med izbiranjem programov, ki se lahko pohvalijo s svojo navzkrižno dostopnostjo, pade v oči dejstvo, da je večina teh programov odprtokodnih, brezplačnih in prosto dostopnih. Kako to? Mogoče zato, ker gre pri Linuxu za licenco GPL ali kakšno od njenih izpeljank, ki nekako niso najbolj po godu proizvajalcem komercialnih programov in zato se ti Linuxa izogibajo? Seveda. Se bo v doglednem času kaj spremenilo? Mogoče. A tisti, ki nekaj časa spremljamo dogajanje na tem področju, smo že zdavnaj nehali biti napovedovalci prihodnosti. Je preveč negotova.
Moj Mikro, junij 2010 | Zoran Banovič
