Z veliko gotovostjo lahko zatrdimo, da je bil letošnji prodor 3D-televizorjev nekoliko posiljen. S 3D-modeli so hoteli proizvajalci pretentati kupce in jih prepričati, da je čas kupiti nov televizor in se znebiti starega. Če bi proizvajalci hoteli, bi lahko takšne televizorje predstavili že pred leti, pa jih niso, saj so imeli dovolj drugih argumentov za nagovarjanje kupcev. Kakor koli že, televizorji so tu (a niso jih predstavili prav vsi proizvajalci) ni pa ustreznih vsebin − filmov, še manj pa 3D-televizijskih programov. Bilo je nekaj prenosov športnih dogodkov vzporedno tudi v 3D-tehniki, a ti nas niso prepričali. Predstavljenih je bilo tudi nekaj 3D-monitorjev in projektorjev, a tudi ti po našem mnenju ne žanjejo večjega komercialnega uspeha. Po našem mnenju ima 3D-televizija za zdaj več možnosti uspeha pri igranju računalniških iger kot pri klasični uporabi televizije.

Za občutek tretje dimenzije so potreba očala z LCD-zasloni, ki zaporedno blokirajo pogled na zaslon, najprej enemu očesu, nato drugemu in tako naprej, z dovolj visoko frekvenco, da dobi gledalec zaradi stereografije občutek globinske slike. Demonstracijske vsebine so bile večinoma slabe (na hitro pripravljene), z manj globinskimi plastmi, nekateri modeli televizorjev pa imajo vgrajene pretvornike, ki dodajo globino običajni sliki. Izkazalo se je tudi, da je razdalja gledanja 3D-slike neprimerno manjša od razdalje gledanja običajne slike. Vse to ni ravno v prid 3D-televizorjem, za katere bomo lahko dejali, da so se prvič rodili leta 2010, drugič pa čez nekaj let, ko ne bo več potrebe po očalih in bo na voljo dovolj kakovostnih 3D-vsebin. Smo se pa uporabniki nekaj naučili. Dobra 3D-vsebina je le tista, ki je bila od začetka do konca narejena v 3D-tehniki.

Moj mikro, december 2010 | uredništvo |