Pravzaprav ne. Velikost tovrstnih naprav je, razen seveda nekaterih izjem, še vedno na ravni malce večjega mobilnega telefona. Zasloni so dejansko postali bolj kakovostni in bolje osvetljeni, tako da na je na njih mogoče celo kaj prebrati, pa tudi pogledati kak film, če nismo prezahtevni. In to je vse. No ja, imamo še razne trgovine, kjer je mogoče kupiti različne programe za ta naš telefon, a roko na srce – koliko teh programov pa se uporablja iz potrebe, koliko pa zato, ker so »fajn«. V bistvu pa še vedno gre za prevelike telefone in premajhne računalnike. Zato je marsikdo pozabil na računalniški del in se odločil za navaden telefon.

In potem smo dobili tako imenovane netbooke – male prenosnike z zaslonom diagonale tam do 10 palcev. Bili so dokaj poceni, in za osnovno delo, kot je brskanje po spletu in komuniciranje, kar primerni. Vsaj tako se je govorilo. A je praksa pokazala malce drugačno sliko. Spet je šlo za nekaj, kar je bilo preveliko in premajhno hkrati – preveliko za v žep ali kakršno koli drugo preprosto prenašanje in premajhno za normalno delo. Že res, da je z netbookom bilo mogoče v splet, mogoče je bilo pošiljati elektronsko pošto in tudi komunicirati prek kamere, kaj več pa ne. Če smo hoteli kaj napisati, smo ugotovili, da zadeva preprosto ni temu namenjena. Tipkovnica je bila premajhna, zaslon pa tak, da so nas po nekaj minutah bolele oči. In zato je marsikdo pozabil na tisti prenosni del in si omislil navaden prenosnik.

Najnovejši modni krik so tablični računalniki oziroma tablice tipa XXX-Pad. Pri teh gre pravzaprav za osvežen koncept nečesa, čemur smo že davno rekli tablični računalnik, a se nekako ni najbolj prijel – prenosnik z vrtljivim zaslonom, občutljivim na dotik. Zadeva je bila pred petimi ali več leti preprosto predraga in preokorna, da bi se lahko pošteno prijela, še največja težava pa je bila, da je šlo za navaden operacijski sistem (običajno Windows), za katerega je bilo prav tako treba kupiti vse potrebne (drage) programe. Šlo je preprosto za nekaj, kar je bilo predrago za to, kar je ponujalo. Sodobne tablice niso več podobne prenosniku. Bolj podobne so snetemu zaslonu netbooka. Poleg tega nimajo več klasičnega operacijskega sistema, ampak namenske, zanje pa je mogoče dobiti na tisoče različnih programov, ki so bolj ali manj tudi dokaj poceni ali pa brezplačni. Omogočajo pa večinoma to, kar omogočajo netbooki, le da recimo tudi prek telefonskega omrežja. Gre potemtakem za naprave, ki so le nadpovprečno veliki pametni telefoni? Morda. Res je, da so mobilvna omrežja čedalje zmogljivejša in da jih zdaj uporabljamo za precej več kot le govorno komunikacijo, kljub temu pa gre za napravo, ki je pravzaprav enako velika kot netbook, a teče pod drugim operacijskim sistemom. In ker gre za nekaj, kar je sposobno komunicirati prek mobilnega omrežja, gre spet za napravo, ki je prevelika za telefon in premajhna za računalnik. Nič novega, torej. Čeprav je bilo podobnih naprav na CES-u preko osemdeset.

Kaj torej iščemo? Pravzaprav ne vemo in zato padamo na najrazličnejše marketinške trike. Nas vsestranska naprava res tako zanima? Bi res radi imeli vso pisarno, vso komunikacijo, glasbo, slike in literaturo na enem mestu in vse tudi uporabno? Morda res, toda za zdaj še nihče ni našel koncepta, po katerem bi to hkrati delovalo in bilo ergonomsko sprejemljivo. In tako bo tudi ostalo. Vsaj toliko časa, dokler ne bomo dobili res kakšnega dobrega sistema za upravljanje naprav z govorom in bo takšno in drugačno tipkanje odpadlo. Čeprav … ali si lahko zamislite čakalnico na letališču, kjer se petdeset ljudi pogovarja s svojimi napravami?

Moj mikro, februar 2011 | Zoran Banovič