Proizvajalce, založnike ali kakor koli že imenujemo organizacije, ljudi in skupine, ki se borijo za to, da bi zmanjšali nelegalni prenos omenjene vsebine prek spleta, na neki način razumem. Dolga leta so delali v predvidljivem sistemu, ki so ga sami ustvarili, se v njem dobro znašli in v katerem jim je šlo precej dobro. A sodobna tehnologija je to spremenila, sami pa se tem bolj konkurenčnim in manj radodarnim časom niso znali prilagoditi. In se še vedno ne znajo. Zato posegajo po dokaj čudnih metodah reševanja svojega problema. Ena od teh metod, ki je po mojem mnenju najbolj sporna, je ta, da v interesu zaščite lastnih interesov poskušajo spremeniti tehnološko bistvo interneta. Predlagano blokiranje strežnikov DNS, ki vsebujejo povezave do spornih strani, je namreč natančno to – poseg v tehnološko bistvo interneta. Pri tem zaščitniki pozabljajo na osnovno dejstvo, da mora vsaka regulativa zadostiti dvema pogojema – najprej mora kot taka delovati, torej biti izvedljiva, nato pa mora imeti še ustrezen učinek oziroma doseči to, zaradi česar je sploh nastala. A seveda ni tako. Dobro analogijo dogajanja je našel Cory Doctorow, kanadsko-britanski novinar, bloger in pisec znanstvene fantastike, znan tudi kot zagovornik liberalizacije zakonodaje na področju avtorskih pravic. Zapisal je, da če bi na primer nekdo predlagal, naj kak državni parlament ali katera koli podobna institucija sprejme zakon, ki bo prepovedoval uporabo kolesa, saj večina roparjev bank po ropu pobegne z vozilom, ki ima kolesa, bi vsi rekli, da je to neumnost. Zakaj? Zato ker je kolo priprava, ki v svoji osnovi nudi človeštvu veliko dobrega, in zato ker še nismo našli kolesa, ki bi bilo uporabno za dobre namene, neuporabno pa za nepridiprave. Bili bi neumni, če bi kolo zaradi roparjev kar prepovedali. Tudi če bi šlo za epidemijo ropov in če bi bile države na robu propada, nikomur ne bi prišlo kaj takega na pamet. Kolo je vendar nekaj najbolj samo po sebi umevnega! Težav bi se lotili na drug način. Roparje bi poskušali onesposobiti kako drugače ali pa sistem spremeniti tako, da ljudem ne bi bilo treba ropati ali pa si tega ne bi upali.
Internet je praktično enaka stvar! Njegovo bistvo je v prenosu informacij med uporabniki, ki so vanj priključeni. Informacija teče od točke A do točke B. Če bomo z regulativo poskušali preprečiti določenim tipom informacij, da pridejo na svoj cilj tako, da bomo onesposobili kak vitalni del infrastrukture, bomo naredili prav to – prepovedali kolo. Kot rezultat blokiranja DNS bodo namreč blokirani tudi legitimni uporabniki, kar je seveda nesprejemljivo, saj ti niso ničesar krivi. Pri tem pa je najbolj zanimivo to, da z zaporo informacije ni bilo narejeno nič učinkovitega. Poti v internetu je veliko in prepovedane informacije bodo tako ali tako našle pot do svojega cilja, enako kot bodo roparji še vedno ropali banke, le pobegnili bodo peš.
Nam, zunanjim opazovalcem, je povsem jasno, da tovrstna zakonodaja ne more doseči želenega uspeha in da se bo glasbena, filmska in še kakšna industrija prej ali slej morala spremeniti in prilagoditi tehnološki realnosti. A to še ne pomeni, da v takšni ali drugačni obliki 'protipiratska' zakonodaja ne bo sprejeta. Njeni podporniki imajo namreč precej denarja, denar pa kroji marsikaj. Tudi politiko, ki sprejema zakonodajo. Sicer pa, Američani so se po 11. septembru zaradi domovinske varnosti tudi odrekli nekaterim človekovim pravicam. Je tudi ta analogija smiselna? V bistvu je. Vse je vprašanje zornega kota.
Moj mikro, maj 2012 | Zoran Banovič
