Če ob uvodnih stavkih pomislimo, da se največja vrednost posameznega bankovca drastično dviga, na 500 evrov (skoraj 125 tisočakov patriotskih tolarjev), in če imamo vsakodnevno opravka z denarjem, morda ni pretirano vložiti par sto evrov v kakovostno zaščito. Kaj hitro se lahko namreč zgodi, da v šopu bankovcev dnevnega izkupička najdemo nekaj ponaredkov, na kar opozarjajo tudi statistike: v letu 2005 je bila v EU-ju pri nekaterih nominacijah zaznana kar neverjetna količina ponaredkov (10 € − 6,7 %; 20 € − 22,9 %; 50 € − 58 %; 100 € − 6,6 %) ...
Da nismo več od EU-ja izoliran otok, dokazuje tudi velika količina ponaredkov pri nas. V preteklih letih je bila najbolj izpostavljena Primorska, saj so zahodni gosti predvsem v igralnicah pustili ogromno ponarejenega denarja. Tudi v tujini se dnevno zgodi veliko unovčevanj ponarejenih bankovcev, in na naše presenečenje je praksa trgovcev in drugih podjetij takšna, da take bankovce – če gre za nizke nominacije (vrednosti) − enostavno uničijo in so o tem tiho, saj bi sicer poželi le negativno reklamo, v strankah vzbudili sum in si nakopali težave (dolgotrajne preiskave) kriminalistov.

Prikrivanje informacij?

Po prepričanju zastopnikov in prodajalcev naprav za prepoznavanje ponaredkov je slovenska javnost premalo obveščena o visokemu tveganju oz. pogostosti ponaredkov. Izvedeli smo, da je bilo na izobraževanju, ki ga je skupaj z Banko Slovenije pripravil GZS, in kjer je bila prisotna predstavnica Interpola, pokazano le nekaj zelo povprečnih ponaredkov; medtem proizvajalci detektorjev radi pokažejo tudi vrhunsko izdelane ponaredke – pri bankovcu za 50 evrov ta res izgleda celo lepše kot original! Zato se lahko upravičeno vprašamo, ali ne gre morda za prikrivanje informacij zaradi strahu pred splošnim preplahom?

KAKO JIH ODKRITI?

Obstaja več načinov pregledovanja pristnosti bankovcev. Banka Slovenije (BS) v svoji brošuri razkriva štiri enostavno preverljive mehanizme, ki pa zadoščajo le za odkrivanje najenostavnejših, amaterskih ponaredkov, ki jih producirajo sosodovi mulci z brizgalnimi tiskalniki ali digitalnih fotokopircih. Te bomo odkrili že z vizualnim pregledom in otipom bankovca, konkretneje:

- Otip papirja. Papir pristnega bankovca je čvrst, gladek in šelesteč. Če bankovec pogladite s konico prsta, boste opazili, da je tiskarska barva na nekaterih mestih gostejša.

- Vodni znak. Proti svetlobi sta v vodnem znaku vidna prosojna podoba glavnega motiva in vrednost bankovca.

- Varnostna nit. Bankovec poglejte proti svetlobi in varnostna nit bo postala vidna kot temna črta, ki teče navzdol po sredini bankovca.

- Srebrna folija. Če bankovec nagibate naprej in nazaj, se hologramska podoba na srebrni foliji spreminja in številke vrednosti bankovca v simbol € in obratno.

Kot najnovejša svetovna valuta je tudi evro zaščiten s paleto mehanizmov. Razumemo, da veljaki verjamejo, da je za njihovo delovanje in uspeh pomembno, da javnost ne ve za vse. Vendar se je še povsod dokazalo, da to ne drži, saj je dejstvo, da tisti pravi ponarejevalci, profesionalci, če želite, varnostne mehanizme poznajo veliko bolje kot večina uslužbencev bank, policije in drugih monetarnih ustanov.
Med raziskovanjem trga naprav za detekcijo ponaredkov, smo izvedeli marsikaj in bili hkrati z različnih strani tudi posvarjeni, naj nikar ne objavljamo seznama vseh zaščit oziroma naj ne opisujemo zaščit, ki jih Banka Slovenije ni predstavila javnosti in jih v javnosti ne priznava Evropska Centralna Banka (ECB). Baje celo naši kriminalisti in glavni uslužbenci Banke Slovenie ne vedo vsega ... Zanimivo, kajne? Pa vendar – ko smo zaščite preverili tudi v javno dostopnih specifikacijah profesionalnih naprav za detekcijo ponaredkov, smo se odločili, da objavimo celoten seznam zaščitnih mehanizmov!
Mimogrede – odkritih je bilo že več primerkov tudi ponarejenih kovancev, ki z vrednostmi do 2 evra (500 tolarjev) niti niso tako nedolžni. Hkrati pa jih zaradi minimalnih zaščit lahko ponaredi vsak, ki zna ulivati kovino, oz. vsaka kovnica – in ni jih malo. Ravno sredi decembra se je veliko govorilo tudi o dvomljivi izdelavi slovenskih evrskih kovancev, ki naj bi jih mnoge naprave za detekcijo spoznale za ponaredke. Banka Slovenije je zgodbo takoj zanikala.
Zaradi omejenega prostora se bomo omejili zgolj na zaščito bankovcev. In čeprav se že nekaj let govori, da bo ECB tudi v kovance nameščala čipe RFID, s katerimi naj bi bili po nekaterih načrtih ali pa zgolj govoricah iz leta 2004 že od 2005 dalje opremljeni tudi bankovci. Danes ne o tem ne onem uradno nihče nič ne ve. Neuradno smo izvedeli, da čipov RFID v današnjih bankovcih zaradi enormnih stroškov ni, a zagotovilo ECB, da do leta 2008 ne bo menjala zaščit oz. dodajala zaščite v nove bankovce (kar pomeni, da imajo naprave za testiranje že vnaprej zagotovljeno življenjsko dobo), pomeni, da lahko take dodatke vidimo še v tem desetletju.

KAKO JIH ODKRITI BOLJE

Da bi odkrili tudi tiste boljše ponaredke si je treba vzeti ali čas ali pa imeti ustrezno opremo, seveda pa moramo sploh vedeti, kaj iskati oziroma na kaj je treba biti pozoren. Vse štiri zgoraj omenjene zaščite so namreč naprednejši domači ponarejevalci zaobšli že pri tolarjih, pri evrih, kjer je njihovo število še večje, pa to tudi ne more biti nepremostljiva ovira.
Tako smo že videli bankovce, natisnjene tako, da na mestu, kjer bi moral biti vodni znak banke oz. države, najdemo logotip proizvajalca papirja, in ob bežnem pogledu, ko iščemo samo prisotnost nečesa, lahko tega hitro zamejnamo za pravega. Srebrno folijo so baje nadomeščali s srebrno folijo iz ovitka čokolad, varnostno nitko pa so enostavno narisali ali pa med vlakni papirja pogegnili kos »cvirna«. Kar zadeva otip papirja, navkljub dejstvu, da je pravi papir za denarne valute na voljo le vladam, ob pestri ponudbi ni težko najti približka (za tolarje je bil to najcenejši papir iz Rateč), za evre pa so menda pred časom na Madžarskem ukradli cel tovornjak originalnega državnega papirja ... Tudi holograme smo že videli...
Evrski bankovci pa imajo še napredne zaščite, med katerimi so vsaj naslednje:

- Magnetni kodni zapis. V bankovcih je poseben magnetni trak (nitka), ki je unikaten glede na nominacijo bankovca. Trak je namreč prekinjen oz. oblikovan, vsak delček pa ima svojo polarizacijo sever-jug. Glede na vzorec in polarizacijo delov je moč ugotoviti, za kakšno nominacijo gre oziroma ali gre za pristen bankovec.

- Ultravijolični zapis. Tudi slovenski tolarji in osebne izkaznice RS imajo elemente UV- zaščite; evri pa imajo na sprednji strani narisano zastavo Evropske unije, na zadnji pa stilizirane podobe mostov.

- Infrardeči zapis. S posebnim infrardečim črnilom je zapisana identifikacija nominacije bankovca – velika številka.

- Simetrija vdelanih kovinskih delcev in simetrija vodnih žigov. Ker so vsi bankovci sestavljeni iz dveh plasti papirja, vanje (poleg nitke in magnetne kode) vstavljajo tudi kovinske delce. Tako kot vodne žige tudi pristnost teh prepoznamo po pravilni porazdelitvi, tako vodoravni kot navpični.

BREZ NAPRAVE NE GRE

Elemente naprednih zaščit je moč odkriti le z ustreznimi napravami. Najdemo jih v vseh cenovnih razredih. Naprave iz najnižjega cenovnega razreda znajo preverjati le enega izmed navedenih mehanizmov, in še tu je treba biti previden, saj te poceni naprave preverjajo le prisotnost ne pa tudi pravilnosti zaščite. Tako recimo najosnovnejši preizkuševalec magnetnega zapisa preverja le prisotnost, ne pa tudi pravilnosti zapisa, kar je velika razlika! Hkrati je magnetni zapis najtežje preverljiv v praksi, saj je za zanesljivo preverjanje treba imeti najdražje naprave, ki poleg prisotnosti znajo preveriti tudi intenziteto oziroma pravilnost zapisa (obstajajo namreč tudi flomastri, ki producirajo magnetno sled – vendar je naknadno polariziranje teh delčkov sledi težavno, če že ne nemogoče). Opozoriti velja, da je zaradi tega evrski bankovec tudi občutljiv na magnetno polje, saj lahko z močnim in dolgotrajnim magnetom uničimo vzorec magnetne kode − in bankovec po merilih banke postane ponarejen. Vendar pa je občutljivost za okvaro veliko manjša kot pri bančnih karticah, tako da to ni razlog za paniko!

Druga dva mehanizma, predvsem UV, sta lažje preverljiva. Marsikje, še zlasti v menjalnicah in na bencinskih servisih, že vidimo majhne naprave, ki vsebujejo UV-žarnico, pod katero na bankovcu vidno zaživijo posebni, sicer skriti dodatki. Cena napravic z UV-žarnico je od 50 do 200 evrov, odvisno od moči žarnice, načeloma pa je pravilo: močnejša kot je, boljše je. Te napravice se medsebojno razlikujejo še po načinu pritrditve žarnice. Cenejše naprave jih imajo fiksno pritrjene, kar pomeni, da bo treba zamenjavo žarnice opraviti na servisu, medtem ko lahko dražje praviloma zamenjamo kar sami. Opozarjamo, da je daljše gledanje v UV-žarnico škodljivo za oči! Nekatere UV-naprave imajo tudi kombinacijo okenca z navadno svetlobo, ki omogoča hitro in diskretno preverjanje vodnega žiga in nitke brez dvigovanja bankovca proti luči ali oknu. Pozorni moramo biti na pristnost UV-zapisov, saj jih je moč ponarediti s flomastri ki puščajo za seboj pod UV-žarki vidne sledi. Ahilova peta UV-senzorjev so sprani bankovci ali zelo poškodovani bankovci, saj so ti pod UV-lučko videti preveč beli in jih lahko nepravilno zamenjamo za ponaredke.
Infrardeči zapis je poleg podrobnosti kode magnetnega zapisa vsekakor stvar, za katero ve najmanj ljudi. Evrski bankovci so namreč označeni s posebnim IR-črnilom, ki pa ga lahko opazimo ali s posebnimi detektorji ali pa doma z videokamero oz. kamkorderjem (ali celo nekaterimi spletnimi kamerami) – če te omogočajo nočno slikanje (night mode). Te kamere nameč vsebujejo IR-lučko in IR-senzor, in če posnamemo bankovec, opazimo zanimive reči. IR- detektorje je verjetno najtežje pretentati, a gre za velike naprave, ki marsikje ne bodo praktične, pa tudi poceni niso.

Jaka Mele