Ko se pripeti težava in o njej še ni veliko znanega, a so bile prve informacije že spuščene v javnost, je naravni odziv podjetja − zanikanje. Zanikajo tako dolgo, dokler jim nihče več ne verjame. Sledijo zmanjševanje narejene škode in prizadevanja, taka in drugačna, da se čim bolj oddaljijo od krivde, to pa pripisati po možnosti nekomu, ki se ne more braniti. Najbolj pa si želijo, da »škandala« nihče ne bi opazil, če pa ga, se trudijo, da se o njem čim prej neha govoriti. To pa utegne biti v zadnjih leti velik problem, zato ni čudno, da je objavljenih spodrsljajev zadnja leta vse več. Je pa res, da so podjetja čedalje uspešnejša pri minimaliziranju škode, ki nastane. Noben škandal, pa nekateri še zdaleč niso bili nedolžni, ni povzročil, da bi na primer podjetje propadlo, pa tudi ugledi podjetij niso bili dolgoročno okrnjeni. Vse so uspešno pomedli pod preprogo, tako da se marsikatere od teh napak sploh ne spomnimo.
PROCESOR, KI NI DELIL PRAV
Oktobra leta 1994 je profesor matematike Thomas Nicely obvestil Intel, da njegov najnovejši procesor Pentium 4, za katerega je marketinški oddelek trdil, da gre za revolucionarnega, ne računa prav. Intel se je odzval, seveda po svoje. Okvarjene procesorje je hitro umaknil s trga, jih nadomestil za novimi in upal, da tisti, ki so jih že kupili, ne bodo seznanjeni z obstojem hrošča. Tri tedne pozneje je hrošč FDIV, prispel na naslovnice svetovnih medijev, še mesec pozneje pa je to prisililo Intel, da je objavil odpoklic – zamenjavo procesorjev. Napaka je stala Intel 475 milijonov dolarjev in vsaj kratkoročno okrnjen ugled. Okvarjene procesorje so v Intelu pozneje predelali v obeske za ključe, ki so jih razdelili zaposlenim. Na njih v angleščini piše: »Slaba podjetja so zaradi napak uničena, dobra jih preživijo, a le najboljši se zaradi njih izboljšajo.« No ja. Bolje bi bilo »Intel Inside (Intel znotraj) ne zna deliti!«
KLIK SMRTI
Pred USB-ključi, v dobi gibkih diskov, je bil edini uporaben način prenosa večje količine podatkov pogon Zip podjetja Iomega. Če seveda kmalu po uničenju podatkov na 100 MB disku niste zaslišali »klika smrti«, zvoka, ki ga ja povzročila nepravilno naravnana glava. Fraza »klik smrti« je prišla javnost januarja 1998, vendar podjetje Iomega ni hotelo priznati, da gre za napako v izdelku, temveč so dolgo časa zagovarjali tezo, da so za izgubo podatkov krivi uporabniki, ki naj ne bi pravilno uporabljali pogona oziroma so uporabljali »neoriginalne« medije. Vložena je bila tožba, in šele ko je podjetje izgubilo tudi na sodišču, je pristalo na menjavo okvarjenih pogonov. Iomega je, morda pa se je šalila, predstavila majhno prenosno pomnilniškoo napravo, imenovano Click. Ni pa bil škandal kriv, da so pogoni Zip, Jaz in Click danes poznani le uporabnikom v srednjih letih. Povozili so jih drugi mediji, predvsem USB-ključi.
»PROSTOVOLJNA« OKUŽBA
Od trenutka, ko je postalo vse digitalno, so se lastniki avtorskih pravic začeli bojevati proti piratom. Pametno idejo je imel leta 2005 Sony, ki je svoje CD-plošče zaščitil s hekerskim orodjem (malware). Ko je srečni kupec CD-ja založbe Sony BMG plošček vtaknil v računalnik, se je vanj v tajnosti in brez privoljenja naložil tako imenovani rootkit, katerega naloga je bila skriti program za zaščito avtorskih pravic (DRM). Problema sta dva. Uporaba hekerskega orodja in skrivanja programa za DRM, o obstoju katerega bi moral biti uporabnik obveščen.
O tem je javnost v svojem blogu obvestil Mark Russinovich 31. oktobra 2005. Podjetje F-Secure je pozneje povedalo, da je nekaj tednov prej Sony obvestilo, da so CD-ji okuženi, a javnosti je to zamolčalo. Sledil pa je šok iz ust Thomasa Hesseja, človeka z vrha omenjenega podjetja. Dejal je: »Večina ljudi sploh ne ve, kaj je rootkit, zakaj bi bili torej zaradi njega v skrbeh?« Sony je z varnostnim sistemom naredil čisto neumnost, kajti ko je bil njegov rootkit v računalnikih uporabnikov, ga je lahko izkoristil vsak dovolj pameten heker. Devet dni po javni objavi se je točno to tudi zgodilo.
Nekaj dni po razkritju je Sony objavil sporočilo, v katerem je hotel izničiti varnostno grožnjo, češ da zadeva ni tako nevarna, kot se je dalo brati v spletu. Je pa sočasno izdal tudi orodje za odstranitev rootkita – ki pa ni delovalo. »Okužene« plošče pa je prenehal prodajati šele čez dva tedna. Zaplet je Sony stal 6 milijonov USD za poravnavo z uporabniki, ki so ga tožili, plus kazen, ki jo je moral plačati ameriškemu tržnemu organu FTC. Drobiž glede na letni zaslužek te založbe. Pa tudi kaj dosti se iz škandala niso naučili. Dve leti pozneje je F-Secure našel rootkit na njegovem biometrično zaščitenem pogonu USB.
Z DETEKTIVI NAD ZAPOSLENE
Kaj naredi podjetje, ki sumi, da so zaposleni preveč zaupljivi do novinarjev? Patricia Dunn, takrat neizvršna predsednica HP-jeve uprave, je najela zasebne detektive. V začetku leta 2006 je eden med njimi poklical mobilnega operaterja, se predstavil kot član HP-jeve uprave in zahteval podatke o tem, kateri zaposleni so se pogovarjali z novinarji bolj uveljavljenih ameriških medijev. Poskušali so tudi namestiti program za spremljanje tipkanja (keylogger) v računalnik najmanj enega izmed njih. Ko je zgodba septembra 2006 prišla v javnost, so bile vložene tožbe, preveč podjetna šefica pa je morala odstopiti. A ni bila kazensko preganjana. Do takrat trden ugled podjetja je bil okrnjen, vprašanje pa je, koliko se javnost danes še spominja tega škandala.
PRENOSNIKI V PLAMENIH
Junija 2006 so mediji objavili video Dellovega prenosnika v plamenih. Dell je javnost želel pomiriti, češ da gre za osamljen primer, ki povezan z umikom nekaj deset tisoč baterij prenosnikov zaradi težav z pregrevanjem. Mesec dni pozneje se je vžgal drugi prenosnik, nekaj dni pozneje pa še tretji. 62-letni lovec je prenosnik vzel na lov, ta je zagorel, plameni pa so vžgali škatlo s strelivom. Poškodovanih naj ne bi bilo.
Že čez nekaj tednov so Dell, HP, Apple in še nekateri drugi proizvajalci izvedli največji umik izdelkov v zgodovini industrije zabavne elektronike. Krivda pa je bila v nekaj milijonih slabih Sonyjevih baterij.
POPOLN NADZOR
Amazon je julija 2009 sklenil, da ima vso pravico neposredno iz uporabnikovega bralnika e-knjig izbrisati knjige, ki so jih prodali založniki, ki za to niso imeli pravice. Amazonu v prid je treba povedati, da je uporabnikom povrnil kupnino, vseeno pa gre za nedopusten poseg v pravice. Uporabniki so na trd način izvedeli, da jim knjiga, ki so jo kupili, ne pripada in da ima Amazon tehnične možnosti, da briše, kar želi in kadar želi. Vzvišen odnos je omilil CEO Jeff Bezos, ki se je osebno opravičil (redkost v poslovnem svetu) uporabnikom za način, kako je Amazon deloval v tem primeru.
GOOGLE VAS GLEDA
Lansko leto je odjeknil škandal povezan z Googlovovo storitvijo Street View oz. Pogled ulic. Google ni namreč le fotografiral okolice, temveč sočasno tudi zbiral podatke iz brezžičnih omrežij (poslovnih in zasebnih). V njegovih strežnikih naj bi se tako steklo za 600 GB podatkov iz 30 držav.
Google se je najprej izgovarjal, da ne beleži prometa, ki se je pretakal prek omrežij, vendar so ga Nemci postavili na laž. Podroben pogled je pokazal, da je v nezaščitenih omrežjih zbiral vse, kar mu je bilo na voljo. Da bi se nekoliko opral, je Google začasno ustavil pregledovanje omrežij wi-fi. Do padca ugleda podjetja pa seveda ni prišlo.
KAKO PRIJETI JABOLKO
Z iPhonom 4 ni nič narobe, le držati ga morate pravilno, je dejal Jobs junija 2010, ko se je izkazalo, da ta mobilnik v nekaterih primerih izgubi signal. Zatrjeval je: »iPhone 4 je eden redkih pametnih telefonov zadnjih let, ki ima kakovosten radijski del. Vsi drugi se lahko skrijejo pred njim, če seveda veste, kako ga morate držati.«
Za Jobsa so bili krivi uporabniki, ki niso znali pravilno držati telefona. Kmalu je Apple objavil, da je krivec hrošč v sistemu iOS, zaradi katerega sistem »prebere« napačen podatek o moči signala. Ko pa je javnost izvedela, da se povezava prekine, če se dotaknete iPhonove »čarobne točke«, je Apple ponudil brezplačno (časovno omejena ponudba) gumijasto ohišje, ki je preprečilo ponavljanje napake – uporabnik ni mogel več »nepravilno« prijeti mobilnika. Ceneje, kot če bi Apple s trga umaknil izdelek zaradi napake v dizajnu.
KO VAS ZALEZUJE LASTEN TELEFON
Kmalu po tem še en šok za Applove vernike. V pomnilniku iPhona so našli skrito, a nezaščiteno datoteko, v kateri so bili podatki o lokacijah uporabnika od trenutka, ko je ta prvič vzel iPhone v roke. Datoteka se je redno prenašala v osebni računalnik, ko se je uporabnik mobilnika povezal z programom iTunes in izbral možnost arhiviranja. Po objavi razkritja je Jobs molčal in tako dal vedeti, da ne gre za nič resnega, le za domišljijo uporabnikov. Pozneje pa je svoji PR-mašineriji ukazal, naj javno pozornost preusmeri na konkurenco, saj lokacijske podatke hranijo tudi njihovi telefoni. Apple je bil le prvi, ki so ga našli s prstom na petelinu. Težava pri vsem tem je bila, da je mobilnil hranil lokacijske podatke tudi takrat, ko mu je uporabnik to prepovedal. Apple je trdil, da ne gre za sledenje, pozneje pa je obljubil, da bo popravil »hrošča«.
MRK SONYJEVEGA OMREŽJA
Sony ne kaže usmiljenja, ko napade hekerja, ki ga obtožuje vdiranja (jailbreak) v igralne konzole. Toliko energije pa žal ni vložil v zaščito svojega omrežja. Aprila je sta omrežje PlayStation Network in storitev QrioCity »mrknila«. Krivec ni bil znan nekaj tednov, dokler končno Sony ni priznal vdora v omrežje. In kar je najhuje, osebni podatki uporabnikov omrežja so bili izpostavljeni. Sony se je opravičil, omrežje ni delovalo do začetka junija. To pa je tudi vse. Danes si nihče več ne beli glave s tem škandalom.
Moj mikro, september 2011 |
