Metanje hrane stran se ne spodobi. Pa jo mečemo. In to na veliko. Menda kar tretjino vse, letno v Evropski uniji 90 milijonov ton. Zapis »uporabno najmanj do« po navadi ne označuje, do kdaj je živilo užitno, temveč do kdaj ohranja izvorne lastnosti (za katere jamči izdelovalec). Ločiti moramo med zakonsko predpisano oznako, ki jo zahteva pravni red Evropske unije, in opozorilom, do kdaj je živilo treba porabiti (»porabiti do«). Hrana, ki ji preteče rok »uporabna najmanj do«, je še nekaj časa povsem zdrava in primerna za zaužitje, ne smejo pa je oglaševati. Trgovine take izdelke največkrat zavržejo, čeprav bi bilo zanje bolje, da jih prodajajo, pa četudi občutno ceneje.

Na žalost se držimo preprostega dejstva. Zakaj bi za isto ceno kupili izdelek, ki mu bo čez en teden potekel rok, če je poleg njega izdelek, ki zdrži trikrat toliko? Dlje ga bomo lahko imeli v hladilniku. Vedno pogledamo na rok in se glede na njega odločamo. To je glavni razlog, zakaj roma toliko hrane v smeti. Drug razlog so trgovci sami, ki cene tem izdelkom ne znižajo dovolj zgodaj oziroma čakajo do zadnjega trenutka. To pa ne storijo na uporabniku prijazen način in tudi ne načrtno. Kupci moramo spremeniti način nakupovanja, to pa lahko dosežemo le s cenovnimi spodbudami. Na ceno pa smo občutljivi. Od dveh izdelkov, ki sta na pogled enaka, skoraj vedno posežemo po cenejšem. Manjka sistem, ki bo kupce pravočasno in samodejno obvestil o nižjih cenah.

Trgovci lahko hitro kupce obveščajo o akcijskih ponudbah, če imajo do njih neposredno povezavo. Temu je namenjena mobilna aplikacija FoodLoop, ki jo nameravajo (oziroma so to že storili) testno preizkusiti v dveh supermarketih z bioizdelki in eni pekarni v bližini nemškega Bonna.

Ko bomo potrebovali živilo, na primer ne vemo, kaj skuhati, doma nimamo vsega potrebnega, bomo v aplikaciji pogledali, kaj je ceneje na voljo v bližnji trgovini. Izdelki, ki jim bo kmalu potekel rok »uporabno najmanj do«. Kupec kupi ceneje, trgovec dobi za izdelek več, kot bi dobil, če bi ga moral vreči stran, v obratu za izdelavo humusa pa konča manj še užitne hrane.

V sklopu projekta, ki ga financira Evropska unija, so poleg aplikacije razvili tudi orodja (programe), ki jih mora v poslovnem sistemu imeti trgovec in od koder aplikacija črpa ponudbo izdelkov kot tudi podatke o lokacijah trgovin, kjer so ti na voljo. Trgovec le označi te izdelke z novo kodo »posebne ponudbe«, o tem pa so takoj obveščeni vsi uporabniki aplikacije. Ti si v aplikaciji oblikujejo nakupovalni seznam, v katerem so izdelki, ki jih redno kupujejo, ter dovolijo, da aplikacija izpiše obvestilo, ko jim trgovec zniža cene. Višine popustov so odvisne od izdelka in od števila dni, ki so še ostali do izteka roka uporabnosti.

Sistem morajo najprej sprejeti in integrirati trgovci. Kupci si bomo na svoje telefone aplikacijo že naložili, če bomo prepričani, da jo potrebujemo. Kdaj pa? Dobro vprašanje. Razvijalci tega sistema predvidevajo, da bo del obvezne opreme trgovcev postal do leta 2025. Prej ne bo šlo? Predvsem pa se v Evropski uniji ne bi smeli uradniki pregovarjati, trgovci pa se bati zakonov, ki otežujejo, da bi ljudje lahko poceni ali zastonj prišli tudi do hrane s pretečenim rokom »uporabno najmanj do«. Včasih se nam zdi, da je vsem, razen ljudem pod pragom revščine, vseeno, če roma hrana v smeti.

Moj mikro, september – oktober 2014 | Marjan Kodelja |