Od predzadnjih olimpijskih iger v Pekingu leta 2008, ko smo tudi v Ljubljani in okolici lahko prvič »po zraku« na takrat najnovejših televizorjih v živo spremljali olimpijski program v visoki ločljivosti (celo v polni, FullHD ločljivosti), je minilo že precej časa. Navsezadnje se je HD-slika pri TV-programih začela kolikor toliko uveljavljati šele v zadnjem času in je HD-programov končno le več, kot imamo prstov na rokah, ponekod tudi na nogah. Ali so potem zdaj videopogovori v visoki ločljivosti med navadnimi smrtniki v resnici že smiselni?

Poglejmo, kaj nas uči zgodovina. Če preskočimo sporočanje z dimnimi signali in se postavimo v čas prihoda prvih telefonov, vidimo, da smo s telefoniranjem pridobili na času, saj za določeno komunikacijo ni več potrebno srečanje v živo. Telefon je postal več kot dovolj dober za krajše, ne posebno zahtevne pogovore. Vsi vemo, da se določene zadeve kljub temu raje pogovorimo v živo, ker telefonu kljub vsem izboljšavam še vedno včasih »nekaj manjka«. Če telefon kdaj pa kdaj uporabimo tudi takrat, ko v resnici ni več »dovolj dober«, pa pogosto pride do nesporazumov. Hkrati nam je lahko kar hitro žal, da smo sploh začeli telefonski pogovor, saj se prav namučimo, da nekaj razložimo po telefonu. Ni težko uganiti, kaj je torej tisto, kar v teh primerih manjka telefonu – dobra slika (in dajmo za zdaj pozabiti na kavice, piškote, pivo ipd.).

Kaj je dobra slika?

Očitno slika, ki jo je že pred leti ponudila mobilna telefonija s prihodom tehnologije UMTS, ni dovolj dobra, saj se uporaba videoklicev med uporabniki mobilnih telefonov sploh ni uveljavila. In to kljub dejstvu, da je cena za takšen videoklic enaka ceni za običajni telefonski klic, pa tudi nobena posebna oprema ali namestitev programov za to nista potrebni.

Podobno je veljalo tudi za še starejšo telefonijo ISDN (H.320 videokonference), kjer je bila polomija z videoklici na telefonih še večja, saj praktično nihče ni kupoval telefonskih aparatov ISDN z zasloni in kamerami. Ta tehnologija se je uporabljala in se ponekod še vedno le za skupinske (sobne) videokonference. Tam se namreč med seboj poveže dve ali tudi več tipično sejnih ali drugih sob in je na vsaki lokaciji, kjer je tako ena kamera in en (zelo dober) namizni mikrofon, za mizo manjša skupina ljudi.

Kaj pa računalniki in spletne kamere? Saj je res, da se na računalnikih igramo z videokonferencami že več kot petnajst let, vendar tudi tukaj ni vse tako, kot naj bi bilo. Veliko zaslug za to gre sicer programu Skype, ki je videokonference poenostavil in razširil na širok krog uporabnikov in tudi naprav. Uspešen je predvsem zato, ker je vsaj osnovna funkcionalnost še vedno brezplačna, program pa se zelo dobro znajde tudi na bolj zaprtih omrežjih, kjer je večina konkurentov pogorela. Moramo si priznati, da pri Skypu sicer slika res je, vendar ni poudarek na njeni kakovosti. Slika je le toliko dobra, da okvirno vidimo sogovornika, da si pomahamo, in to je to. Poudarek je na zvoku in uporabi tega programa kot nadomestka za drage mednarodne telefonske klice. Načelno sicer Skype podpira tudi HD, vendar bomo HD-povezavo v praksi le redko dosegli. Zato je uporabniška izkušnja z videom tipično slaba in marsikdo je prepričan, da so videokonference to, kar ponuja Skype. Torej je nekaj običajnega, da imamo občasno kockasto sliko, da HD-slike ni in zato od videokonferenc marsikdo niti ne pričakuje česar koli več.

Kje torej postaviti smiselne meje uporabe videokonferenc? Zavedamo se, da telefonom pri komunikaciji včasih »nekaj manjka«, pogovor v živo pa tudi ni vedno izvedljiv, saj nam lahko predstavlja preveliko dodatno časovno ali finančno obremenitev (potne stroške). Videokonference nam torej lahko zapolnijo nastali vmesni prostor med telefonskim pogovorom in srečanjem v živo.

Videokonferenca mora torej biti takšna, da bomo ob njeni uporabi v primerjavi s telefonom sami začutili njene prednosti v kakovosti pogovora. Za kakovosten videokonferenčni pogovor je torej pomembna tudi dobra slika sogovornika, in sicer ne iz radovednosti, temveč zaradi boljše, hitrejše in temeljitejše komunikacije, pri kateri lahko začutimo tudi sogovornikove misli v njegovih kretnjah, obrazni mimiki itd. S tem bo videokonferenčna tehnologija uporabljena v vseh svojih možnostih. Saj vsi poznamo rek, da (dobra) slika pove več kot tisoč besed. Za video pa to velja še veliko bolj.

Kaj torej želimo?

Na prvi pogled je videti, da želimo le izboljšan Skype, z odlično HD-sliko. Pa nas tudi tukaj zgodovina uči drugače. Najstarejša klasična telefonija, od analogne naprej, je standardizirana, in zato nihče niti ne pomisli, da telefoniranje s telefona enega proizvajalca prek omrežja na telefon drugega proizvajalca ne bi delovalo. Tudi za pošiljanje kratkih sporočil (SMS) med mobilnimi telefoni je samoumevno, da so vsi telefoni združljivi. Zato se moramo tudi pri videokonferencah držati rešitev, ki so usmerjene k standardizaciji komunikacij, in ostati neodvisni ter se ne vezati na rešitve enega proizvajalca, ki običajno ne zna komunicirati z opremo drugih proizvajalcev. Sicer lahko hitro pristanemo na otoku, kjer lahko komuniciramo le s peščico svojih partnerjev, saj bodo ostali uporabljali drugo, z našo nezdružljivo opremo.

Skupinska in osebna uporaba

Videokonference je mogoče uporabljati v skupini, kjer je na eni lokaciji (na primer sejna soba) več uporabnikov in ti uporabljajo en videokonferenčni sistem, ali osebno, kjer videokonferenčni sistem uporablja en sam uporabnik. Zato videokonferenčno opremo delimo na sobne (skupinske, strojne) in osebne (namizne, programske) videokonferenčne sisteme. Za sobne videokonferenčne sisteme je značilno, da:

• vključujejo dobro kamero in dober namizni mikrofon,
• potrebujejo le priklop na projektor, plazmo ali LCD-zaslon in zvočnike (kot priklop računalnika),
• so namenjeni za množico ljudi z ene lokacije (učilnica, predavalnica, sejna soba),
• uporaba je udobna, slušalke niso potrebne,
• praviloma ni nobenih težav z zvokom (odmev …),
• so za pogosto uporabo stalno nameščeni in priključeni.

Za namizne videokonferenčne sisteme je značilno, da:
• potrebujejo USB ali podobno spletno kamero (25–100 evrov) na računalniku in mikrofon, ki je običajno že vgrajen v spletno kamero,
• potrebujejo ustrezni videokonferenčni program (brezplačni, preizkusni ali plačljivi od 30 evrov naprej),
• priporočljiva je uporaba slušalk,
• so namenjeni bolj za osebno uporabo,
• z nekaj truda in dodatne opreme (zunanja kamera, mikrofon) se približajo skupinskim sistemom.

Kakšna ločljivost v videokonferenci nam je na voljo že danes?

Na sobnih sistemih (Cisco, Polycom, LifeSize, Avaya idr.) je to slika FullHD 1080p, na prenosnih računalnikih pa delamo vsaj s HD 720p30. Le na napravah z manjšimi zasloni in na manj zmogljivih sistemih, kot so tablice in pametni telefoni, se lahko za zdaj zadovoljimo s sliko malce nižje ločljivosti. Še pomembneje od ločljivosti slike je, da je slika vedno tudi dovolj tekoča, da se osvežuje z vsaj 20 slik/s, priporočeno 25–30 slik/s. Najboljši sistemi omogočajo osveževanje slike 60 slik/s tudi za video v visoki ločljivosti.

Videokonference vedno in povsod – poenotene komunikacije (Unified Communications)

Z videokonferencami ne želimo biti več vezani na službeno sejno sobo s sobnim sistemom ali omejeni na svojo pisarno in osebni računalnik. Zahtevamo in potrebujemo enoten sistem, tudi na tablicah in pametnih telefonih, in ta mora omogočati enostavno klicanje med poljubnimi napravami. Ne želimo namreč razmišljati o tem, na katero napravo in na kateri naslov moramo poklicati sogovornika, saj se nam bo ta oglasil na tisti napravi, ki mu v danem trenutku najbolj ustreza. Torej če videoklic vzpostavimo mobilno na pametnem telefonu nekje na poti, lahko po prihodu v pisarno brez prekinitve klica in kakršnih koli motenj – tako za nas kot za oddaljene sogovornike – videokonferenco nadaljujemo na primer na svojem računalniku. Če pa se nam pri videokonferenci v pisarni pridruži še sodelavec ali dva, lahko videokonferenco zelo enostavno prenesemo v bližnjo sejno sobo, kjer lahko udobneje in temeljiteje nadaljujemo pogovor v skupini. Enako velja v primeru poti domov – doma lahko videokonferenco zelo preprosto prestavimo na tablični računalnik, saj je na njem zaradi velikosti zaslona sogovornika lažje videti in posledično učinkoviteje komunicirati z njim.

Preprosto prehajanje med videokonferenčnimi uporabniki mora biti mogoče tudi zaradi vključevanja različnih multimedijskih elementov v konferenco. Pogosto bomo namreč komunikacijo najprej vzpostavili prek telefona, vendar se bo morda med pogovorom izkazalo, da želimo sogovorniku pokazati tudi določen dokument, fotografijo, video ali živo aplikacijo z namizja našega računalnika. V tem primeru bomo telefonski pogovor preselili na napravo, na primer računalnik, ki nam bo omogočala kakovostno dodajanje te multimedijske vsebine. Morda pa bomo komunikacijo začeli v besedilni klepetalnici ali s kratkimi sporočili (na primer SMS), vendar jo želimo v nadaljevanju dvigniti na višjo raven, tj. s pogovorom prek telefona ali videokonference. V takem primeru mora biti prehod med različnimi sistemi preprost in nemoteč.

Komunikacija mora biti torej neodvisna od končne naprave, ki jo uporablja določen uporabnik. To pomeni, da klicatelju ni treba več vedeti podatkov želene osebe, kot so na primer telefonska številka, vzdevek v klepetalnici, elektronski naslov, videokonferenčni naslov itd., pač pa se vedno povezuje na en sam naslov (najpogosteje ime.priimek@domena.si). Hkrati naj se vsak uporabnik sam odloča, ali se bo na določen klic odzval na telefonu, tablici, računalniku ipd., pač glede na to, kaj mu je trenutno na voljo oziroma mu najbolj ustreza.

Na mobilnih napravah (pametni telefoni in tablice) mora biti zagotovljeno nemoteno delovanje komunikacije tudi pri prehajanju med različnimi omrežji. Kadar smo doma ali v službi, lahko uporabimo cenejše in zmogljivejše brezžično omrežje (Wi-Fi), na poti in lokacijah, kjer to ni na voljo, pa uporabljamo mobilno omrežje telekomunikacijskih operaterjev (GPRS, EDGE, 3G, 4G idr.). Tudi pri preklopu mobilne naprave z enega na drugo vrsto omrežja se komunikacija med uporabniki ne sme prekiniti.

Videokonference v slovenski raziskovalno-izobraževalni sferi

Arnes je videokonferenčne storitve začel nuditi svojim uporabnikom leta 2003 z vpeljavo tako imenovanih klasičnih videokonferenc, ki za komunikacijo uporabljajo mednarodni standard H.323. Dodatno je priključena tudi uporaba standardiziranih H.320- in SIP-videokonferenčnih sistemov.

H.323 je osnovni protokol za videokonference prek IP/internetnega omrežja, SIP pa se kaže kot njegov naslednik in ga podpirajo predvsem novejši videokonferenčni sistemi. H.320 je protokol za videokonference prek digitalnega telefonskega omrežja ISDN, ki se je uporabljalo predvsem, preden je bilo mogoče učinkovito množično uporabljati H.323-videokonference. Zdaj je v uporabi le še izjemoma, predvsem ko zaradi določenih vzrokov internetnega prenosa še vedno ni mogoče uporabiti, uporablja pa se tudi za povezavo običajnih telefonov (stacionarnih PSTN in ISDN ter mobilnih GSM/UMTS) v skupne videokonference. Arnesovi strežniki omogočajo medsebojno povezavo vseh zgoraj omenjenih videokonferenčnih sistemov tako v eno skupno kot v več ločenih videokonferenc. Od leta 2011 Arnes omogoča uporabo naprednih videokonferenčnih funkcionalnosti, vključno s prenosom videa v ločljivosti od CIF 352 x 288 točk do polne visoke ločljivosti FullHD 1080p 1920 x 1080 točk.

Za večtočkovne videokonference, kjer se v videokonferenco poveže tri ali več lokacij, je pri H.323/SIP videokonferencah treba uporabiti posebni večtočkovni strežnik MCU. Ta se še zlasti odlično izkaže pri večjih videokonferencah, kjer deset in več uporabnikov pošilja sliko s svoje kamere, niso pa vsi uporabniki priključeni na hitro optično omrežje oziroma povezani na internetno hrbtenico z vsaj 100 Mbit/s. MCU namreč omogoča, da se vsak uporabnik priključi v videokonferenco s takšno hitrostjo in takšnimi parametri, kot njemu najbolj ustreza, neodvisno od povezav drugih uporabnikov. Tako se tudi z večanjem števila uporabnikov pasovna širina do posameznega uporabnika ne povečuje, saj MCU z vseh slik kamer glede na dogajanje v videokonferenci prikaže optimalno sliko, sestavljeno iz slik več kamer uporabnikov. Lahko pa vsak uporabnik tudi sam izbira razporeditev slike.

Kako preizkusiti HD-videokonference zdaj in brezplačno?

Na osebnem računalniku (Windows, Mac) vam priporočam program Cisco Jabber Video (www.ciscojabbervideo.com), ki deluje tipično tudi na zasebnih (NAT) omrežjih, pa tudi na iPadu. Na tablicah in pametnih telefonih (iOS, Android) je odličen program Polycom RealPresence Mobile, ki pa za brezplačno delovanje ne mara NAT-a in zasebnih IP-naslovov (odlično sicer deluje na brezžičnih omrežjih Eduroam, ki so brezplačno na voljo dijakom, študentom in zaposlenim v šolstvu). Z registracijo na strežniku ponudnika seveda deluje tudi prek zasebnih omrežij. Zanimiv program je tudi LifeSize ClearSea (www.clearsea.com), ki deluje tako na pametnih telefonih in tablicah (iOS, Android) kot klasičnih računalnikih (Windows, Mac), vendar je za redno uporabo potreben nakup storitve v oblaku.

Moj mikro, maj – junij 2013 | David Vrtin