Televizorji, ki omogočajo glasovno upravljanje, morajo ves čas poslušati zvoke v prostoru, da prepoznajo govorni ukaz, ko ga uporabnik izgovori. Mikrofon v televizorju ves čas beleži zvoke v prostoru, kot kaže, pa jih tudi zapisuje in, še več, pošilja v internet. V pravilih uporabe (tinyurl.com/k6gflsc) je najbolj skrb vzbujajoč naslednji stavek:

»Če besede, ki jih izgovorite, vsebujejo osebne ali druge občutljive informacije, upoštevajte, da bodo te informacije del posnetih podatkov in bodo prek vaše uporabe prepoznavanja govora poslane tretji osebi.«

Za kaj gre? Pri napravah, ki tako ali drugače prepoznajo glas, si izdelovalci pridržujejo pravico, da zbirajo zvoke v prostoru, jih analizirajo in podatke uporabijo za izboljšanje storitve. Do neke mere razumljivo, saj vsi besednega ukaza ne izgovarjamo enako, kar je še večji problem, ker televizorji razumejo le nekaj največjih svetovnih jezikov. Večina naprav pa omogoča, da zbiranja in pošiljanja podatkov, za katere izdelovalec prosi za izboljševanje storitev in odpravljanje napak, ne dovolimo (opt-out). Televizorji te možnosti (še) nimajo, a bi tako moralo biti, saj ne vemo, katere zvoke televizor beleži in pošilja, še manj pa, komu jih pošilja. Da so podatki v anonimni obliki, ne prežene skrbi, saj je anonimnosti na spletu vse manj.

V pravilih je Samsung zapisal, da za prepoznavanje govora in pravilno pretvorbo tega v ukaz oziroma besedilo uporabljajo storitve drugega podjetja, ki mu televizor posreduje tako glasovne ukaze kakor tudi identifikator naprave. Kot so zapisali na portalu eff.org, je to srhljivo podobno telekranom iz Orwellovega romana 1984. Katero je to podjetje, Samsung v pogojih ni zapisal, so pa za BBC povedali, da je to podjetje Nuance.

Samsung se je na obtožbe hitro odzval in uporabnike potolažil z besedami, da uporabljajo najboljše varnostne standarde, vključno s šifriranjem. Nekaj slabega priokusa pa vseeno ostaja, ker pred televizorjem izrečemo marsikaj, večina od tega pa ni za javnost. Funkcijo prepoznave govora (Voice Recognition) lahko izključimo, s tem pa, upajmo, preprečimo beleženje in pošiljanje zvoka (zagotovo pa televizor ničesar ne pošilja, če ni priključen v internet). Glasovno krmiljenje je še vedno mogoče, a le s prednaloženimi ukazi.

S tem pa problem beleženja in pošiljanja podatkov še ni končan, saj se odpirajo druga vprašanja. Televizorje lahko upravljamo s kretnjami, za kar imajo vgrajeno kamero. Tudi ta beleži podatke, ki jih izdelovalec potrebuje za izboljšanje storitve. V pogojih uporabe piše: »Informacije o tem, kdaj in kako uporabniki uporabljajo upravljanje s potezami, beležimo, da lahko ocenimo in izboljšamo učinkovitost delovanja tega načina upravljanja.« Pri funkciji prepoznave obrazov pa se obrazi hranijo lokalno na napravi, Samsung pa zbira podatke, kdaj in kako uporabnik uporablja to funkcijo.

Če bodo pametni televizorji vedeli in videli, kaj gledamo, poznali brskalne navade na internetu in še razumeli, o čem se pogovarjamo, so možnosti neomejene. To odpira zanimivo temo »dobičkonosnosti« pametnih televizorjev. Samsung je nekaj časa ponujal plačljive aplikacije in ugotovil, da uporabniki zanje niso pripravljeni plačevati. Med plačljivimi storitvami pretočnega videa poteka hud konkurenčni boj, zato cene ne morejo prosto rasti. Ostane tretja možnost, ki je za vse vpletene najbolj enostavna. Prodaja oglasnega prostora v dnevni sobi gledalcev oglaševalcem. Pozabili pa so na kupce. Drago smo plačali televizor in najmanj, kar si želimo, je nadzor nad tem, kaj ta prikazuje na zaslonu.

Moj mikro, marec – april 2015 | Marjan Kodelja |