V kinematografih sliko na platno projicirata hkrati dva projektorja, vsak z drugače polarizirano svetlobo (zamika za 90 stopinj). Platno je premazano s posebno snovjo, ki po odboju svetlobe ohranja polarizacijo, gledalec pa ima poceni očala, kjer sta »stekli« polarizacijska filtra in zagotavljata, da vsako oko vidi le tisto sliko, ki mu je namenjena. Ker pa televizijski zaslon ni platno in v ozadju ni dveh projektorjev, so morali »iznajti« drugače pasivne tehnologije, pri čemer pa je sama teoretična osnova enaka. Za hip pa se spomnimo, kako deluje aktivna tehnologija. Tu televizor drugo za drugo prikazuje slike za levo in desno oko, in to v polni ločljivosti. Stekla očal so iz LCD-panelov, ki utripajo, se zatemnijo in blokirajo oko na zaslon ali pa so prosojna in oko vidi svojo sliko. In to tudi 480-krat v sekundi. Očala so draga, ker je del elektronike v njih, načeloma mora biti televizor le dovolj hiter in mora vsebovati sistem za sinhronizacijo z očali, kar samo po sebi ne upravičuje nekoliko dražjih aktivnih 3D-televizorjev v primerjavi z enakimi modeli brez te funkcije. Pri pasivni polarizacijski tehnologiji pa je vse v televizorju, zato so bili ti do zdaj neprimerno dražji od aktivnih, samo očala so poceni oziroma tako poceni, da vam jih bodo vsaj nekaj časa delili zastonj v tehnični trgovini. Televizor sliki za levo in desno oko pokaže sočasno, in to tako, da navpično ločljivost televizije razdeli na linije (ali segmente). Prva linija je prva linija slike za desno oko (ali obratno), druga linija je prva linija slike za levo oko, tretja linija je druga linija slike za desno oko in tako naprej. Nad vsemi plastmi tekočih kristalov je še en dodaten film (FRP −Film Patterned Retarder) s trakovi, ki se natančno prilagajajo omenjenim linijam zaslona, vsak pa ustrezno polarizira svetlobo, ki jo oddajo pike pod njim. Gledalec ima očala s polarizacijskimi filtri, ki zagotavljajo, da očesi vidita le njima namenjene linije. Pri aktivni tehnologiji vsako oko vidi polno HD ločljivost 1920 x 1080, pri pasivni pa je vodoravna ločljivost polna, navpična pa polovična (1920 x 540), zato je na primer Samsung že dejal, da LG-jevi novi televizorji niso polne HD-ločljivosti (full HD). LG se je na to odzval, ker da vsako oko vidi 540 različnih linij, možgani vidijo pravi HD. Debata med večnima tekmecoma še traja. Kakor razumemo HD danes, LG-jevi modeli niso polne HD-ločljivosti. Možna je sicer podvojitev navpične ločljivosti, a to bi pomenilo, da bi bili televizorji preprosto predragi za domače uporabnike.

Polarizacijska tehnologija pa ima pred aktivno tudi prednosti. Najočitnejša je, da očala ne utripajo. Sicer večina uporabnikov trdi, da tega ne opazi, a opazijo to njihovi možgani. Utripanje je toliko bolj moteče v prostoru s fluorescentnimi svetili. Če aktivna očala niso v vodoravni ravnini, ko gledamo televizor leže, skoznje ne vidimo skoraj ničesar. Polarizacijska očala so na to manj občutljiva. Res pa je, da je občutek globine pri ležanju manj izrazit. Manj je tudi težav z prekrivanjem dveh slik, objekti so ostrejši (skoraj ni tako imenovanega učinka cross-talk), vidni kot je širši, slika pa je svetlejša, saj polarizacijska očala prepuščajo več svetlobe in jo odbijajo manj kot aktivna. Poleg nizke cene pa so polarizacijska očala tudi neprimerno lažja in jih ni treba polniti (skrb za polno baterijo).

Na trgu so trenutno le LG-jevi modeli televizorjev, Toshiba je svoje pasivne modele že napovedala, Philips pa ga je menda pred kratkih celo prikazal izbranim ljudem. Kot pa je nam znano, ustrezne panele izdeluje le LG, zato bodo vsi pasivni modeli na trgu imeli vgrajeno njihovo tehnologijo. Pasivna tehnologija je torej drugi veliki naskok 3D-tehnologij na trg domačih uporabnikov, ki se za prve take televizorji niso ravno tepli. Menimo, da ima pasivna tehnologija prednosti, ki izničijo morebitno slabost nižje ločljivosti, predvsem je za gledalce manj utrudljiva. Poleg tega in cene pa je pomembna še prava 3D-vsebina, ki jo v večini sveta še vedno primanjkuje. Tudi LG-jevi.-Č- televizorji so opremljeni s pretvornikom iz 2D v 3D, vendar to preprosto ni to!

Moj mikro, maj 2011 | Marjan Kodelja |