Dogajanje okoli sporazuma ACTA me na trenutke malce spominja na to, kar se je dogajalo pred sedemdesetimi leti. Sicer sporazuma ne gre enačiti z okupacijo, čeprav se nekateri obnašajo, kot da gre za nekaj takega, a neke vzporednice vsekakor so. Proti sporazumu smo bili skoraj vsi in tudi svoje nestrinjanje smo izražali vsi - tako tisti, ki mislijo, da je sporazum sicer dober, a se ne strinjajo z načinom sprejemanja, pa tisti, ki mislijo, da neka mera zaščite avtorskih pravic mora obstajati, a je način, ki ga vpeljuje ACTA, napačen, in tisti, ki vidijo v sporazumu polno teorij zarote, pa tudi tisti, ki so proti kakršni koli regulaciji tematike. Šlo je torej za neki obči odpor proti sporazumu. Bili smo novodobna protiACTA Osvobodilna fronta.
Ena od skupin med »uporniki« je tudi skupina, ki se imenuje Anonymous. V prvi vrsti gre za združbo računalniških poznavalcev in hekerjev, ki svoje nestrinjanje s sporazumom niso izražali le na ulicah oziroma demonstracijah, ampak tudi na spletu s tem, da so napadali različne spletne strani in jim tako ali drugače nagajali. Skupino bi lahko uvrstili med tiste »drastične«, torej tiste, ki pravijo, da je internet fundamentalno popolnoma svoboden, da mora tak tudi ostati in sporoča državam sveta, naj ga pustijo pri miru. ACTA tudi ni njihov prvi »projekt«, saj so se za podobne ideale borili že prej. Skupina ima namreč dokaj bogato zgodovino, povezano predvsem s protesti 99%, nekaj glasnejša pa je spet ob objavi podpisa sporazuma.
In kje je zdaj tisti »odklon«, da bi lahko dogajanje primerjali z dogajanjem na začetku druge svetovne vojne? Podobnost je v tem, da Anonymous dogajanje razširja na politične vode, podobno kot so ga takrat komunisti. Pri nas je do sporazuma ni bilo kaj dosti slišati, nekaj malega ob protestih pred borzo, še zdaleč pa ne tako aktivno kot zdaj. Zdaj je začela napadati banke zato, ker so skorumpirane, Cerkev zato, ker se vtika v politiko, ker se gre gospodarsko dejavnost, ki jo potem zafura, zaradi pedofilije, različne ustanove glede družinskega zakonika, torej se odziva na teme, ki so popolnoma politične.
Seveda ne trdim, da Anonymous pri svojem nestrinjanju nimajo prav. Daleč od tega. Celo prav nasprotno - imajo popolnoma prav. Težava je v tem, ker nisem prepričan, da je takšna metoda političnega boja najbolj učinkovita. Bojim se, da bo ta njihova »raznovrstnost« na koncu razvodenela celotno gibanje. Dokler se bodo borili za svobodo interneta in v svojem boju uporabljali najrazličnejša sredstva za dosego tega cilja, bodo ljudje njihova prizadevanja gledali po robinhoodovsko in jim bodo simpatični. Tudi ko bodo proti narkokartelom, ne bo imel nihče nič proti. S tem, ko napadajo vse po vrsti, pa tvegajo, da jih bodo ljudje začeli obravnavati kot huligane, anarhiste, ki jim je pomembno le, da so proti in da nekoga napadajo. In če bo enkrat prišlo do tega, potem bo postalo vprašljivo tudi njihovo osnovno poslanstvo. In bilo bi škoda, ker je osnova ideje, že ime »projekta« domiselno in simpatično. To, da lahko anonimneži dosežemo spremembe in premagamo želje manjšine po brezobzirnem kopičenju dobička, je plemenita ideja. Dobra ideja. Ideja, ki jo sodobni svet nujno potrebuje. Zato bi bilo škoda, če bi zvodenela zaradi nepremišljenih političnih potez. Težava anonimnosti je namreč v tem, da se mora enkrat končati in da se morajo za ideje in gibanja postaviti konkretni ljudje, ki bodo lahko spremenili zakonodajo in spremembe tudi uvedli. Če tega ne bo, potem bo vse skupaj ostalo na deklarativni ravni, in ko bo političnim elitam dovolj, bodo začele resen boj za to, da bi gibanje kriminalizirale ali pa marginalizirale. Težava je v tem, da jim lahko celo uspe. Če nekdo napada banke, borze in podobne ustanove, ki so »temelj sodobne družbe«, ga je zelo lahko obsoditi kriminala. In če bi politikom uspelo, bi bilo škoda. Upam, da ne bo tako, saj navijam za gibanje. Navijam zato, ker so mogoče neka lastovka, ki bo prinesla pomlad v ta sivi in nič kaj optimističen vsakdan in ki bo končno resno dvignila naš narod, da bo postal neanonimen, ampak čisto res glasen.
Moj mikro, Marec 2012 | Zoran Banovič
