Dve leti bo, odkar sem napisal dva članka z naslovom Zaprta odprta koda, govorila pa sta o odnosu naše države do odprte kode. Takrat sem bil deležen mrkih pogledov z vsaj treh strani. Prvi, ki so me grdo gledali, so bili zagovorniki licenčne programske opreme. Za njihov okus sem navajal blasfemične argumente v prid OpenOffice.org, ki bi ga, po njihovem, skupaj z Linuxom, Apachejem, Richardom Stallmanom, Linusom Thorvaldsom in še kom ali čem, bilo treba zbrisati z obličja sveta. Drugi so bili odprtokodni verniki. Oni so se sicer od daleč strinjali z menoj, a sem bil zanje absolutno premlačen. Oni zagovarjajo boj nož na nož. Microsoft (katerega imena sploh nočejo izgovoriti ali napisati) in podobne je po njihovem mnenju treba zapreti, njihovo izvorno kodo pa kar nacionalizirati, da bomo vsi imeli nekaj od tega. Tretji, ki me je grdo gledal, morda celo najbolj, pa je bila država. Zanjo sem bil tečen novinar, ki najprej zahteva neke dokumente, jih potem analizira in teži z rezultati te analize ter dokazuje, da je država snedla besedo, da se vede neracionalno, da ne opravlja svojega del a… In potem mora država ustanoviti posebno komisijo … Zoran, Zoran, prava tečnoba … Pri tem je najzanimivejše to, da kritiki z vseh omenjenih strani nikoli niso rekli, da nimam prav. Le nezadovoljni so bili. No, nisem pa bil deležen izključno kritik. Dobil sem tudi veliko pohval. Pravzaprav je bilo teh bistveno več. In to me je seveda navdalo z zadovoljstvom.
KJER TIŠINA (NE) ŠEPETA
In potem vse tiho je bilo … Debat na temo odprte kode ni bilo več kaj dosti. Verjetno zato, ker država, vsaj javno, ni sklepala novih pogodb. Potem se je nekaj zgodilo, ko se je ustanovil Center odprte kode Slovenije (www.coks.si) in stvar je bila deležna nekaj tiskanih besed. Pa ne ravno veliko. Zagovorniki odprte kode so bili bolj tiho. Verjetno zato, ker je bil za center razpisan natečaj, na katerega se je prijavila kopica organizacij, podjetij in konzorcijev. Ker na natečaju nekdo mora zmagati, to nujno pomeni, da mora nekdo tudi izgubiti. In kdor izgubi, se jezi. Na žalost pa se jezi tako, da potem pljuva po tem, kar je zmagovalec naredil. Toliko o ljubezni do odprte kode in brezpogojnem verovanju v delovanje koncepta …
In potem je bilo spet nekaj časa tiho. Dokler naš minister za razvoj ni bil v Berlinu in tam »podpisal dogovor z vragom«. Če Pakt stabilnosti, Evropska fundacija, INA Akademija ter predstavniki podjetij SRC.SI, Siemens in Microsoft seveda sodijo v diabolično skupino. A to ni bilo dovolj. Minister je imel potem še jajca o tem pisati v svojem blogu. Napaka! Pa ne to, da je pisal. Napaka je v tem, kje je pisal. Blog, za razliko od objave za javnost, omogoča dodajanje komentarjev. Komentarjev, iz katerih je mogoče razbrati, kaj si ljudje mislijo o piscu, njegovih dejanjih in stališčih, ki jih zastopa. In teh komentarjev je bilo kar nekaj. Večina je bila od »vernikov« z ene ali druge strani, torej od ljudi o katerih sem pisal na začetku, ko sem govoril o tem, kdo vse me je grdo gledal. Očitno so ljudje zdaj, ko ni več ministrstva za informacijsko družbo in nimajo nad kom zlivati informacijske jeze, izbrali prvo priložnost, da izlijejo žolč. Stvari so bile namreč videti prav zabavne.
Začelo se je s čestitko ministru, čeprav ni jasno, za kaj. Zato, ker je večerjal z Billom Gatesom? Zato ker je podpisal (pa ni, ampak je to dva tedna prej naredil drug minister) pogodbo o ustanovitvi? Zato, ker je predaval na Government Leader Forumu? Kakor koli že, pohvali je sledila prva kritika. Njena rdeča nit je bila v tem, da so rešitve, vezane na komercialna orodja, slabe. Nato spet čestitke. Nato poskus pametovanja o lastni pameti, ki pa ni naletel na prava ušesa, saj je sledila kritika enega tistih, ki ne more izustiti besede Microsoft. Nato odgovori pisca bloga/ministra, pa spet kritike, pojasnila, kaj je kdo hotel reči, ker v svojem prvem pisanju ni bil dovolj jasen, pa … Našlo se je tudi nekaj tehtnih komentarjev glede združljivosti storitev e-uprave in različnih platform, a so ti nekako zvodeneli v verskem prepričevanju prepričanih. No, potem je le sledil komentar z repom in glavo (od predstavnika prej omenjenega COKS-a), ki je stvari očitno postavil na svoje mesto, saj se je zadeva potem umirila. A le navidezno. Minister je namreč, ohrabren z odzivom na ta blog, napisal novega z naslovom Kulturni boj o odprti kodi, kjer je upal, da se bo debata nadaljevala. Pa se ni. Novi blog je bil deležen bistveno manj komentarjev. A je bil bistveno zgovornejši, saj je precej povedal o tem, kako naš minister razmišlja o odprti kodi in informatiki nasploh.
Denar za center, ki ga ni?
Komentarjev na Center za podporo razvoju e-upravljanja za Jugovzhodno Evropo je bilo kar nekaj, pa bom še jaz pristavil svoj lonček. Naj bo jasno – nimam nič proti Centru. Dobro je, da se je nekaj takega ustanovilo. Novinarji smo že nekaj časa »provocirali« velike, predvsem seveda Microsoft, naj se končno kaj ustanovi tudi v Sloveniji. In se je! Torej ne smemo zdaj biti kritikantski. E-uprava je tudi dokaj pomembna zadeva, saj zadeva vse nas. Če Center pomeni, da nam bo šlo bolje, da bo birokracije manj in da se bo na področju e-upravljanja dejansko dogajalo kaj več kot le premetavanje podatkov, shranjenih v zapovedanih, le s samimi seboj združljivih formatih, potem bom zelo vesel. Slovenski vložek je, glede na to, kar naj bi center počel, zanemarljivo majhen. Po 40.000 evrov na leto.
A pri tej številki me nekaj moti. Ne njena višina, pač pa njen datum. Na strani Ministrstva za javno upravo piše: »…Minister za javno upravo dr. Gregor Virant, je danes (14. januar 2008 – op. ur.) podpisal Sporazum o ustanovitvi regionalne ustanove – centra za podporo razvoju e-upravljanja za Jugovzhodno Evropo s predstavniki Pakta stabilnosti, Evropske fundacije, INA Akademije ter predstavniki podjetij SRC.SI, Siemens in Microsoft …« V nadaljevanju te iste objave za javnost pozneje najdemo tudi zapis o sredstvih. Tam med prispevki slovenske strani med drugim tudi piše, da se za center zagotovi 40.000 evrov za leto 2007 in 40.000 evrov za leto 2008. Leto 2007? Kaj ima leto 2007 z nečim, kar je bilo ustanovljeno šele 14. januarja 2008? Je to le tiskarski škrat v objavi za javnost? Ne, ni! Na spletni strani MJU je namreč mogoče najti tudi tonski zapis izjave ministra Viranta, v kateri se prav tako pojavi ta letnica. Smo torej davkoplačevalci plačali 40.000 evrov za nekaj, česar še ni bilo? Ne vem … Čudna so pota … birokratska.
PRAGMATIČNOST ALI STRAH ZA SLUŽBO?
V prispevku minister razlaga, katero programsko opremo uporablja in jo je uporabljal, in da so odločitve, ki jih sprejema v zvezi z izdelki IT, posledica lastnih izkušenj. Da uporablja Windows XP in da pod Linuxom ne bi mogel delati nič hitreje, da je včasih uporabljal FreeBSD, da uporablja MS Office ker z OpenOffice.org ni tako produktiven oziroma se v njem ne znajde tako dobro in da uporablja še nekatere odprtokodne in brezplačne zadeve. Pravzaprav nič »kulturnobojevnega«, kot je napovedoval naslov. Nato sledi njegovo razmišljanje o tem, kaj sploh odprtokodni svet je, komu je namenjen, za koga uporaben, kako ga gre ali ne gre primerjati z drugim polom, torej plačljivo-licenčnim svetom. Tudi tu nič posebnega. Vsaj nič takšnega, ob kar bi se bilo vredno obregniti. Osebna mnenja, izkušnje in preference ima vsak uporabnik, pa naj gre za Janezka za domačo »mašino« ali pa predsednika države. Zakaj ga potem ne bi mogel imeti tudi minister.
No, nato pa sledi nekaj besed, ki pa me, glede na to, da gre za ministra v Službi vlade za razvoj, torej nekoga, ki bo po svoji definiciji moral biti napreden, pripravljen na spremembe in naklonjen izboljšavam, skrbijo. Med drugim pravi: »…Predstavljajte si samo, da morate zares tečnemu šefu izbrati tiskalnik. Če boste izbrali firmo, ki ima praktično monopol, pa se bo kvaril, bo to pač smola. Ne boste krivi, saj ste pač izbrali, kar izberejo skoraj vsi. Če boste izbrali sicer boljši, cenejši in na vseh testih bolje ocenjeni ŽNJ, pa bo kaj narobe, boste krivi pa vi.
Država je en tak sistem, ki ima tečnega šefa. Ne osebo. Ima šefa v obliki okolja, ki popadljivo kaznuje napakice in ignorira uspehe. Tako okolje ni prijazno inovacijam in eksperimentom. Odprta koda ne more biti nobena izjema…«
Hmm! To pa me skrbi. Država je morda res konservativno okolje, a je takšno predvsem zato, ker so se ljudje, ki se ne bi smeli, s tem sprijaznili! In minister za razvoj se je, vsaj po tem, kar je bilo prebrati v tem blogu, s tem sprijaznil. Pokazal je sicer, da ima svoje mnenje, da je o tem razmišljal, a se je kljub temu sprijaznil. Škoda … Je namreč mlad in pričakovali bi, da bo imel kaj borbenega žara v sebi. A ga nima, saj je očitno zmagala pragmatičnost/strah za službo. Se je res treba sprijazniti s tem, da obstajajo boljše in cenejše rešitve, a ker se bojimo za krivdo zaradi neuspeha, vse skupaj raje pustimo tako, kot je?
KAM TACA PSA MOLI?
A to, da se je minister sprijaznil s stanjem, še nekako razumemo. Razumemo zato, ker je tudi on le človek, ki mora od nečesa živeti. A težava je v tem, da prevladuje, kar zadeva odprto kodo, zmotno prepričanje, da je uvajanje odprtokodnih rešitev tehnološko ali tehnično vprašanje. Ne! Morda je bilo tako pred petimi ali več leti, zdaj pa že dolgo ne več. Uvajanje odprte (ali kakršne koli druge) kode je izključno politično vprašanje. Politika, ne pa stroka, je tista, ki se odloča, kateri korak bo naredila. Informatika je namreč področje, katerega smeri razvoja so v državi, kot je Slovenija, odvisne od države. Država je največji kupec in uporabnik informacijskih tehnologij. In največji uporabnik bo tisti, ki bo, če uporabimo ministrove besede, določal, ali bomo »izbrali firmo, ki ima praktično monopol« ali pa »boljši, cenejši in na vseh testih bolje ocenjeni ŽNJ«. Največji uporabnik ima denar. In tega denarje ne razporeja stroka, ampak politika. In če se bo politika v Ljubljani odločila narediti podobno, kot se je politika v Münchnu, Dunaju, Parizu in še kje, se bo odprta koda uveljavljala. Če ne, pa ne.
Je stvar tako preprosta? Da in ne. Politika je namreč prefinjena zadeva in nam, navadnim smrtnikom ne bo hitro jasno, kaj namerava. Recimo to, da je financirala ustanovitev COKS-a še ne pomeni, da se bomo zdaj šli odprto kodo na vsej državni ravni. In če delno financira omenjeni Center, to ne pomeni, da bo zdaj celotna e-uprava delala izključno na Microsoftovi platformi. Iz takšnih potezic ne moremo sklepati, kam pes taco moli. Lahko pa morda iz česa drugega. Če bi država resnično kaj nameravala narediti na temo odprte kode ali česar koli drugega, kar ni povezano z ustaljeno prakso, bi, vsaj po logiki stvari, v to morala vključiti slovenske univerze. Univerze, zlasti njeni tehnični deli, so tiste, ki so po svoji definiciji »odprtokodne«. Njih zanima, kako zadeve delujejo, zakaj tako delujejo. Zato ni čudno, da se na univerzah v veliko primerih uporabljajo tako različni odprtokodni operacijski sistemi kot tudi drugi programi. Odprtokodno namreč pomeni, da je dosegljiva izvorna koda in da vsak lahko vidi in analizira, kako stvar deluje. In to univerze po svoji definiciji počnejo. Če bi torej država z odprto kodo mislila resno, bi morala dati kaj denarja univerzam. Hmm! Pred kakšnim mesecem smo objavili seznam podjetij, ki so dobila denar od države na razpisih na področju IKT. Med izobraževalnimi ustanovami je na seznamu 121-ih podjetij le Fakulteta za elektrotehniko ljubljanske univerze, ki je dobila dobrih 18.000 evrov. Kar je od dobrih 88 milijonov evrov zanemarljiv znesek. Da bom čisto fer, naj povem, da je sicer mogoče, da je kak projekt, ki so ga ta podjetja delala za državo, tudi odprtokoden, saj je na seznamu polovica takšnih, za katera nisem nikoli slišal in ne vem, s čim se ukvarjajo. A nekako dvomim. Pa tudi če so, so verjetno v manjšini – tako po številu udeležencev kot znesku. Dopuščam tudi možnost, da se projekti na področju odprte kode financirajo mimo javnih razpisov in da država takšne zadeve plačuje neposredno univerzam, a v to močno dvomim (bom pa raziskal).
Kakor koli že, iz tega pa morda lahko sklepamo, kakšna bo naša državna ITK-prihodnost. In ta je? Ta trenutek se država (še) ni odločila narediti nič kaj pomembnega. Mi smo tisti, ki plavamo s tokom … Bomo kdaj nehali? Težko verjetno. Mi bomo počakali, da tok obrnejo drugi, potem pa bomo spet plavali. In bomo tudi zelo dobri plavalci. Tako bo rekel Capgemini.
Ali se tok sploh lahko obrne? Teoretično lahko. Lahko si na primer predstavljam položaj, ko bi bilo na primer Microsoftu dovolj, da Evropa predenj postavlja takšne zahteve, kot jih, in se odloči, da ne bo več ubogal. Evropa (ne Slovenija ampak oni, veliki) se seveda ne pusti izsiljevati in sprejme odločitev, da od svojih članic zahteva oddaljevanje od Microsofta in da naj se na področju javne uprave pospešeno začnejo uvajati druge rešitve. Drugih, razen odprtokodnih, pa pravzaprav ni …
Seveda je tak scenarij malo verjeten. A nekaj vseeno velja. Velja to, da mora država imeti možnost izbire. Vezanje na eno tehnologijo je podobno vezanju na enega ponudnika – slabo! Pa ne le zato, ker je razpršitev varnejša. Tudi zato, ker možnosti izbire pomeni konkurenco, konkurenca pa kakovost. Imamo v Sloveniji zdaj kakovostne rešitve? Vprašajte koga, ki ima opravka recimo z računalniško komunikacijo nasproti davkariji. Slišali boste zabavne zgodbice …
Objavljeno: Moj mikro April 2008 | Zoran Banovič
