Pred slabim letom smo sestavili trota iz poceni kitajskih delov (http://tinyurl.com/kdqw5ma). Ta še vedno leti, vendar ima omejitve, ki nekatere motijo. Tiste, ki z njimi letijo akrobatsko. Ne stojijo na travniku in z očmi spremljajo let, temveč imajo očala z vgrajenim LCD-zaslonom, na katerem vidijo tisto, kar vidi kamera, vgrajena v letalnik. To je tako imenovano prvoosebno letenje, imenovano tudi video pilotiranje. Izkazalo se je, da večina okvirjev (trupov), ki jih lahko kupimo na spletu, za to ni primerna. Položaj kamere ni primeren za tovrstno upravljanje ali pa so na sliki vidni motorji, kar moti. Skupina modelarjev se je zato odločila izdelati svoj okvir. Vendarle je to šele začetek zgodbe. Kmalu so ugotovili, da za dnevno letenje preprosto nimajo časa. Polovico leta je že mrak, ko se vrnejo iz službe, zato so poskusili ugotoviti, kako bi se obneslo na letalnik vgraditi nočno kamero. Nastala je nočna štirica oziroma angleško »night quad«, ki ima na trupu še vrsto svetlečih diod (LED).
Od tu naprej lahko spremljajo »nore« ideje, dokumentirane tudi na video portalu Vimeo. Letenje ponoči, po zasneženem gozdu, ali dvig letalnika nad oblake. Upravljanje zahteva veliko spretnosti, ne zanašajo se toliko na elektroniko letalnika, pravijo celo, da je najboljša elektronika tista najbolj preprosta, ki le malo pomaga, hkrati pa veliko dopušča. »Pilot« ostane doma, ko letalnik podi po bližnji okolici. Mislili smo, da je kaj takšnega nemogoče. Pa ni. Samo predstavljajo pa si, kaj bi si mislil nočni sprehajalec, ki bi ga letalnik presenetil.
Zmotilo nas je, kako lahko letalnik leti, ko pa vendarle med njim in pilotom ni neposredne vidne črte. Pri ogledu video posnetkov je jasno, da je tako. Z uporabo radijskih frekvenc, ki jih izkorišča večina daljinsko vodenih modelov, to ni mogoče. Pa vendarle imajo to sposobnost vojaški brezpilotni letalniki. Izkazalo se je, da gre za izrabo frekvenc, ki niso temu namenjene oziroma njihova uporaba v te namene ni dovoljena. Frekvence, ki jih uporabljajo radioamaterji. V tem frekvenčnem področju je doseg tako krmiljenja kot prenosa videa veliko večji, nekaj deset kilometrov. Ni zahteve po vidnem stiku in marsikaj je mogoče. Tudi drvenje po gozdnih poteh.
Ker ne gre v prvi vrsti za komercialni izdelek, to je le plod nečesa, kar je nastalo zaradi izpolnjevanja lastnih želja, imajo snovalci še veliko idej za prihodnost. Ena od njih je podiranje rekorda o akcijskem radiju. Kako daleč lahko letalnik odleti in se od tam tudi vrne domov. Po prvih izračunih naj bi bil sposoben preseči razdaljo desetih kilometrov. Da je to mogoče, mora biti letalnik čim lažji (le najbolj pomembna elektronika na krovu), energijsko varčen in sposoben nositi dovolj baterij.
Takšno letenje ni za vsakogar, zahteva veliko spretnosti, ki jih pridobimo le z vajo, to pa pomeni tudi nekaj razbitih letalnikov. Nočna štirica je zato zasnovana, da je čim bolj trdna, kar se polomi, pa je mogoče zamenjati. Manj spretni uporabniki pa lahko tudi nanjo obesijo vso mogočo elektroniko za pomoč pri letenju, tudi GPS-navigacijo. A potem verjetno letenje ni več tako zabavno.
Moj mikro, Julij Avgust 2013 | Marjan Kodelja
