V oglasu za pametni telefon LG G3 slišimo, da je njegov zaslon tako dober, da ima štirikratno HD-ločljivost. Tehnično gledano neizpodbitno pravilno. Je tako imenovane ločljivosti Quad HD, kar v točkah pomeni 2560 x 1440 točk. Vendar se moramo vprašati, kaj oznaka HD pomeni povprečnemu in manj izobraženemu kupcu. Tehnično pravilno je, da je HD lahko ločljivost – zdaj bomo raje v točkah, da stvari še bolj ne zapletemo – 1280 x 720 ali ločljivost 1920 × 1080 točk. Oboje je HD-ločljivost, res pa je, da so vsi novejši televizorji v drugi višji ločljivosti. Ker povprečen kupec ločljivost HD najprej povezuje s televizorji, potem pa še s čim drugim, je jasno, kaj on meni, da je ločljivost HD. V lastni nevednosti je zaveden, ker meni, da bo imel telefon ločljivost, kot jo pričakuje pri televizorjih UHD (oznaka 4K tudi ni popolnoma pravilna), v resnici pa dobi skoraj polovico nižjo ločljivost. V njegovi zaznavi bi trditev držala, če bi imel zaslon ločljivost 3840 x 2160 točk. Takih pa na trgu še ni.
Podobno oglasno zavit je tudi svet televizorjev ultravisoke ločljivosti (UHD). Izdelovalci nas na vse pretege želijo prepričati, da jih moramo kupiti, ker je kakovost slike toliko boljša. Pri tem pa zamolčijo dvoje. Da ustreznih vsebin še ni, še večje vprašanje je, kdaj bodo na voljo pri nas, in da ti televizorji zahtevajo manjšo gledano razdaljo. O tem smo že pisali, nič pa ni narobe, če ponovimo. Občutek kakovosti slike je enak, če opazujemo televizorja HD in UHD z diagonalo 140 centimetrov (55 palcev) na razdalji, večji od treh metrov. Zakaj bi na vrat na nos kupili nekaj, kar je dražje, če tega ne potrebujemo?
Da bi bila zadrega še večja, marsikaj, kar obljubljajo in poudarjajo v oglasih, ne deluje oziroma ne deluje tako, kot bi moralo. Kar izdelovalci vedo, in če jih kdo glede tega pritisne ob zid, priznajo in obenem trdijo, da bodo napako odpravili z eno od nadgradenj strojno-programske opreme. Resnica pa je, da so cikli med predstavitvijo novih modelov prekratki in v želji biti prvi na trgu izdelovalci nanj dostikrat pošljejo ne popolnoma narejene izdelke.
O čem je govora? Procesiranje UHD-videa pri 60 slikah na sekundo (UHD p60) je za procesor televizorja (pre)težka naloga. Podatkovni tok videa ločljivosti 3840 x 2160 točk pri 60 Hz in barvno globino 4 : 4 : 4 (chroma subsampling) zahteva hitrost prenosa podatkov nekaj prek 18 Gb/s. Pretvorjeno v bajte, 2,5 GB/s, kar je veliko tudi za marsikateri računalniški komunikacijski vmesnik in tudi za pomnilnike. Pa smo ravno mislili, da diski SSD ponujajo dovolj veliko hitrost branja podatkov, recimo 2 GB/s. Možno je zahteve glede hitrosti omiliti, pri minimalnem vplivu na kakovost predvajanega posnetka. Barvno globino lahko zmanjšamo na 4 : 4 : 0, kar zniža hitrost prenosa podatkov na malenkost prek 10 Gb/s (1,28 GB/s). Približno enaka hitrost je potrebna, a v tem primeru to lahko vpliva na kakovost slike, če zmanjšamo število prikazanih slik na 30 slik na sekundo in obdržimo barvno globino 4 : 4 : 4.
Dejanski problemi pa ne ovirajo izdelovalcev, da ne bi svojih televizorjev oglaševali kot sposobnih prikaza tudi UHD-posnetkov s 60 slikami na sekundo. Težava je tudi v vmesniku. HDMI 2 je sicer sposoben tolikšne hitrosti, a gre na tesno, saj je 18 Gb/s največ, kar je sposoben prežvečiti. Parira mu tudi vmesnik Thunderbolt, ne pa tudi vmesnik USB 3.
Moj mikro Januar Februar 2015 | Marjan Kodelja |
