Na neki način smo sami padli v past, ki so jo dolgo in počasi gradili. Po naključju ali namenoma? Razkritja o prestrezanju internetnih komunikacij so le ena od potrditev, zagotovo ne zadnja, da je večina najbolj uporabnih spletnih storitev tako ali drugače pod nadzorom. Ponudniki sami zbirajo informacije in profilirajo svoje uporabnike pod krinko nudenja boljših storitev, v resnici pa poosebljenih oglasov, obveščevalne službe pa iščejo »sumljivo« obnašanje.

Nekoč sem nekje slišal, da če iščeš dovolj dolgo, o vsakem posamezniku najdeš kaj obremenjujočega. Mišljenje »nimam kaj skrivati«, torej naj kar vohunijo, ravno ni več na mestu. Ali res prav vsi poznamo vse zakone na pamet in vemo, da niti najmanj ne kršimo nobenega? Zakonov je veliko, pa še spreminjajo se redno. Večina ljudi jih pozna bolj površno, kar sliši ali pa prebere v medijih, zagotovo pa ne prebirajo in ne poskušajo razumeti suhoparnih členov zakonov. Prej ali slej se vsak od nas znajde v prekršku. Vzemimo hipotetični primer, ko bi spremljali vse elektronske komunikacije, hkrati pa bi državni organi – takšni ali drugačni – kaznovali prav vsak, še tako majhen in nepomemben prekršek. Prijatelju bi po pošti povedali, da ste nabrali 2,1 kilograma jurčkov. Dnevna dovoljena količina je natančno 2 kilograma, če jih nabereš več, sledi kazen. Bedast primer, ki kaže, zakaj se ne moremo zanašati na to, da pač ničesar ne skrivamo.

Imam pa še en primer, to pot mojo komunikacijo spremljajo Američani. »Andrej rape Mojca.« Pomota, priimek sem zapisal z malo, torej je Andrej v ne najbolj pravilni angleščini posilil Mojco. Kaj bi si mislil analitik, ki spremlja komunikacijo? »Posebno poročilo« – poslovenjeni naslov filma Minority Report – zagotovo, veliki brat še toliko bolj.

Res je, da nekateri globalni ponudniki storitev gradijo svoje podatkovne centre tudi zunaj Amerike, vendar nikoli ne vemo, kje natančno so naši podatki (komunikacija, dokumenti …), kje so fizično shranjena poštna sporočila Gmaila ali dokumenti Googlove pisarne, kje dokumenti programa Office, ki jih ta zapiše na storitev Skydrive, kje vpisi na Facebook ali Twitter. Če so na ameriških strežnikih, so podložni njihovi zakonodaji, torej … ohlapnemu razumevanju nje. Nisem tako prepričan, da ameriške obveščevalne agencije niso kar ves čas priključene nanje. Sicer ne prebirajo prav vsega, imajo pa algoritme, ki v tej gori podatkov iščejo ključne besede. Ne vem, kot tudi ne vem, ali gredo moji paketi podatkov vedno po evropskih omrežjih ali kateri skoči tudi na drugo celino.

Oblačne storitve, žal mi je, še najbolj koristijo ravno obveščevalnim agencijam, saj so jim na pladnju, predvsem pa na enem mestu ponudile vse prej veliko bolj raztresene informacije. Priključi se na Microsoft, Yahoo, Google, Facebook, Paltalk, YouTube, AOL, Skype in Apple, pa že lahko spremljaš dober del zemljanov. Omenjena podjetja so »stalno« pipico na svojih strežnikih zanikala, a kjer je dim, je tudi ogenj.

Američani bodo to afero, kot že vrsto afer v zgodovini, naredili nepomembno. Wikileaks jim je naredil nekaj škode, vendar dvomim, da se zdaj drugače obnašajo in poročajo. Poskrbeli so za varnost, da v prihodnje diplomatska sporočila zagotovo ne bodo prišla v javnost. Ali pa vsaj v takšnem obsegu ne. Podobno je s prestrezanjem elektronskih komunikacij. Preveč je pomembno za varovanje njihovega »sloga življenja«, da bi se mu odpovedali. Se lahko varujemo sami. Tako kot pri vseh oblikah prisluškovanja tudi na internetu ni stoodstotnega skrivališča ali obrambe. Le če teh storitev ne uporabljate, potem ste povsem varni. Vendar prestop med tehnoamiše z rešitvijo enega problema odpre množico novih, zato ni ravno realna možnost.

Moj mikro, Julij Avgust 2013 | Jan Kosmač |