Zaradi pohlepa razvijalcev in založnikov mobilnih iger so stvari sodu izbile dno. Igre v tržnici označujejo kot brezplačne, čeprav jih je (skoraj) nemogoče igrati, če v igri ne doplačujemo. Evropska komisija poskuša nepošteni praksi narediti konec. Applu in Googlu so bruseljski uradniki poslali dopis z zahtevami. Ponudnik mobilne igre ne bo smel več z oglaševanjem igre kot brezplačne zavajati ljudi o dejanskih stroških. Igre ne bi smele prikazovati neposrednih nakupovalnih spodbud, za katere so še posebej dovzetni otroci. Jasno bo moralo biti označeno, da gre za takšno vrsto iger, nakupi v njej pa ne bi smeli biti mogoči brez ponovne potrditve in vpisa gesla za nakup v tržnici. In zadnje: ponudnik bo moral objaviti svoj poštni naslov za morebitne pritožbe.

Google se je na dopis že odzval in v tržnici Play uvedel spremembe. Izginile so oznake »brezplačno«, ki so bile prej pri vsaki igri, ki ni bila neposredno plačljiva. Izginili sta tudi kategoriji »brezplačne igre« in »nove brezplačne igre«. Pojavila se je oznaka, če gre za tak tip igre oziroma aplikacije, da ponuja nakupe. Apple v svoji tržnici še vedno igre označuje kot brezplačne, je pa že ves čas poleg takšno opozorilo. Varovalko, da ne bi otroci brez vednosti staršev z nakupi v igri zapravili malega bogastva, pa sta obe tržnici uvedli že pred časom. Geslo mora uporabnik ponovno vnesti pri vsakem nakupu oziroma mu tega ni treba storiti kratek čas od zadnjega nakupa (petnajst minut).

Razvijalci in založniki iger so ugotovili, da zaslužijo več, če uporabnik lahko naloži igro brezplačno. Nekoč smo poznali »preizkusne« različice iger, kjer smo lahko igrali nivo ali dva, in plačljivo različico brez omejitev. Tega skoraj ni več. Igralec se znotraj igre odloči za njen nakup, bodisi s tem »odklene« igro ali plačuje za nivoje, orožja, posebne sposobnosti in podobno. Model se je razvil do skrajnosti. Igre so take, da igralec, ki se zanaša le na svojo spretnost, nima prav nobene možnosti. Niti proti digitalnim niti proti resničnim tekmecem, ki dodatke plačujejo. Vsak pa stane evro ali več. V evforiji igranja pa lahko zapravimo veliko oziroma preveč.

Razlogov, zakaj je prišlo do poslovnega modela »freemium«, je več. Prvi je psihološki. Ko vidimo zapis cene poleg igre, začnemo razmišljati, ali naj jo sploh naložimo na napravo. Ne vemo, ali nam bo všeč, preizkusiti je ne moremo. O tem ne razmišljamo, kadar lahko igro naložimo brezplačno. Ponudniki računajo na to, da nas bo tako zelo pritegnila, da bomo pozabili na vse zavore in začeli zapravljati denar.

Drugi razlog je pohlep razvijalcev oziroma založnikov. Plačljiva igra pomeni, da jo plačamo le ob nakupu, oni dobijo le znesek, ki ga za igro oziroma aplikacijo zahtevajo. Nakup dodatkov znotraj igre pa nima meja. Izmišljujejo si lahko nove dodatke, nove nivoje ali nove cilje igre, z minimalnim trudom podaljšajo čas, v katerem je igra zanimiva, in ves čas služijo. Pa še manj dela imajo, saj jim ni treba sočasno skrbeti za dve različici igre, za preizkusno in plačljivo.

Vprašanje pa je, ali je zahteva evropske komisije dosegla svoj namen ali pa je zaradi nje zmeda večja. Ni več jasno, katere aplikacije so zastonj in katere izkoriščajo model s plačljivimi dodatki. Je pa zahteva na mestu, saj morajo biti potrošniki pred zlorabami zaščiteni. Če nekje piše, da je brezplačno (free), potem je brezplačno v vseh pogledih. Ne more biti malo tega in malo onega.

Moj mikro, september – oktober 2014 | Jan Kosmač |