Zakaj je temu tako? Odgovore gre iskati v infrastrukturi in načinu delovanja. Pri klasični telefoniji je uporabnika od telefonske centrale ločevala le žica in telefonski aparat. IP-telefonija v to shemo dodaja še eno elektronsko škatlico (včasih tudi dve), ki je ponavadi odgovorna za levji delež nezadovoljstva uporabnikov s sodobno rešitvijo.

V zadnjih dveh letih sem imel priložnost dodobra preizkusiti storitve IP-telefonije treh slovenskih ponudnikov, a opažam, da se kljub drugačni opremi vsi srečujejo s sorodnimi simptomi. Začetniške težave s kakovostjo pogovorov so razmeroma hitro rešili, malce dlje je trajalo, da so uredili prioriteto podatkovnih paketov, ki prenašajo govor. Slednje se je pogosto kazalo kot prekinjanje telefonskega pogovora v času, ko je bila linija bolj obremenjena (denimo, da ste naročnik trojčka in sta hkrati delovala TV-prenos in prenos večjih količin datotek iz interneta).

Nekatere težave pa ostajajo. Tako sta pri praktično vseh ponudnikih otežen priklop faksirnih naprav in zagotavljanje njihovega brezhibnega delovanja (premajhna združljivost opreme), zato se, če imate napravo za faksiranje dokumentov, raje prepričajte, ali bo v novem sistemu sploh delovala.

Zgoraj omenjene škatlice ponudnikov, ki v sebi poleg usmerjevalnika združujejo še kopico drugih funkcij – denimo del za priklop analognih telefonov – so vse prepogosto polne »gremlinov«. Ne le da so precej muhaste, tiste, ki so bolj obremenjene (priklop več računalnikov ter TV-komunikatorjev), so podvržene periodičnim odpovedim delovanja. Povedano po domače: zmrzujejo. Oziroma povedano terminološko pravilneje: se pregrejejo in prenehajo delovati. Večini pomaga le nekajminutni izklop iz električnega omrežja, kar utegne biti sila nerodno opravilo, če imate škatlico skrito na kakšnem težje dostopnem mestu (sam jo imam namreč na podstrešju). Menjava škatlic ali posodabljanje strojne programske kode preverjeno ne pomagata, napravice, ki jih zvečine sestavljajo otroci z Vzhoda, pa zaradi svoje zasnove ne zdržijo velikih obremenitev. Velika gostota vročih čipov na površno narejeni tiskovini še nikoli ni obetala dolgotrajnega brezhibnega delovanja. A tega domačim ponudnikom tovrstnih storitev ne moremo zameriti – kaj bistveno boljše opreme po razumni ceni se na trgu praktično ne dobi. Žal.

In ko smo ravno pri opremi. Še najbolje jo boste odnesli, če na škatlico obesite analogni telefon. Morda se sliši noro, a naložba v IP-telefon, kljub vsem dobrotam, ki jih ta prinaša, ni najbolj posrečena izbira. Še zlasti če ga boste uporabljali zgolj za pogovore (brez SMS-ov in drugih igračk), saj so tudi IP-telefoni precej muhaste naprave. Ne le, da je v njih (in s tem tudi v škatlicah) treba nastaviti kup parametrov, ki običajnemu uporabniku ne bodo nikoli jasni, tudi možnosti, da gre kaj narobe, s tem bistveno povečate. Namestitev pa prepustite strokovnjaku, saj vam sicer grozi, da se boste morali prebiti do 227. strani v tristostranskih navodilih, kjer vam bo v manjšem tisku površno razloženo, zakaj IP-telefon deluje le v zelo omejenem delu omrežnih naslovov in slučajno nikakor ne v omrežni podstrukturi, ki ste si jo vi omislili (zaradi varnosti).

Toliko o napakah v opremi na strani uporabnika. Včasih pa tudi ta ni nič kriva za nedelovanje telefonije, saj jo znajo zagosti tudi t. i. SIP-strežniki (strežniki, ki skrbijo za prenos govora od klicanega h klicočemu in nazaj) na strani ponudnikov. Tako se občasno zgodi, da nekaterih številk ne boste mogli priklicati, ali kar je še huje – da vas ne bodo mogli priklicati. Sam sem to opazil večkrat, še posebej pri klicih iz tujine v Slovenijo. A dobrega opravičila za ponudnike nikakor nisem našel, še manj pa so ga sami.

Ob vsem naštetem je jasno, da IP-telefonija še ni zrela za pohod v vsak dom. Tehnično podkovani uporabniki se bodo z njo še nekako spopadli, drugim pa priporočam, da imajo v bližini kakega računalniškega guruja, če ne želijo poimensko spoznati celotne ekipe v klicnem centru za tehnično pomoč uporabnikom.

Kadar deluje brezhibno, in to je po mojih izkušnjah nekje 95 odstotkov časa, je IP-telefonija eno samo zadovoljstvo. Omogoča namreč enako kakovostno, a cenejše telefoniranje kot klasična telefonija. Ko pa se stvari zalomijo, je treba biti več kot le računalniško pismen, da se jih vrne nazaj v red. Tega žal od velikega števila običajnih uporabnikov ne moremo pričakovati. IP-telefonija bo morala tako narediti še kak korak k večji zanesljivosti delovanja ter prijaznosti do uporabnika, da jo bomo lahko jemali kot splošno alternativo.

Na vprašanje o morebitnih nekaj deset evrih prihranka na letni ravni pa si bo moral odgovoriti vsak sam – se res splača?

Objavljeno: Moj mikro maj 2008 | Miran Varga