Zadnjega pol leta je bilo nekaj zatišja glede zaostrovanja boja proti spletnemu piratstvu, zato se bojimo, da se bodo kmalu doma in v tujini pojavili novi zakonski predlogi. Ničkolikokrat smo že zapisali razloge, ki so krivi za piratstvo, pa se tudi na tem področju ni nič spremenilo. Še vedno veljajo skoraj pol stoletja stara pravila. Vzemimo, da ste imetnik iPada in ljubitelj ameriških televizijskih serij. Kupili ste prvo sezono, jo pogledali in zdaj pričakujete, da boste lahko kupili tudi drugo, ki so jo ravno začeli predvajati v Ameriki. Pa ne bo šlo. Počakati morate več kot sto dni ali pa še nekaj deset več, da bo na voljo. Medtem pa lahko na spletu prebirate navale navdušenja gledalcev, ki so nove epizode že videli. Seveda boste skočili na splet in si prenesli nelegalno kopijo, tudi zato, ker se vam obstoječa časovna okna zdijo neumna. Skoraj zagotovo pa ne boste, kar bi drugače naredili, epizod kupili, ko bodo na voljo. Zakaj pa, saj ste si jih že ogledali. Podobno velja za filme. Na slabšem so vsi. Studii, ker ne bodo dobili toliko plačila za svoje delo, kot so ga pričakovali, prodajalci digitalnih kopij (iTunes in sorodni), ker bodo čez čas prodajali »staro« robo, in tudi kupci, ki bodo namesto hitrega in enostavnega nakupa porabili čas za iskanje slabše kakovostne kopije na straneh za nelegalno izmenjavo.

Poleg dokazov, da takšno početje ni pametno, je tudi cel kup nasvetov, kako bi moralo biti. Nekako je razumljivo, film prvi dobijo kinematografi, ni pa logike, da mora do izdaje na fizičnem nosilcu preteči okoli 120 dni za ameriške filme, ki so hkrati tudi povsod po svetu najbolj zanimivi. Čas med izdajami bi moral biti krajši (na primer dva do tri tedne) oziroma spremenljiv. Če se film dobro obnese v kinih, potem bi lahko bila izdaja na fizičnem nosilcu še za nekaj časa prestavljena, če mu gre slabo, bi se moral takoj pojaviti »online«, studio pa bi imel možnost izvesti cenejšo in ciljano spletno reklamno akcijo. Ko film izide na digitalnem nosilcu, bi moral biti dosegljiv povsod po svetu sočasno (ne pa da kupci čakajo nekaj tednov ali celo mesecev). Ni logike, da lahko Apple nove izdelke v kratkem času prodaja skoraj povsod po svetu, filmski studii pa ne. Prav tako bi moral biti na voljo v vseh oblikah in na vseh nosilcih. Razlog pa je sila preprost. Ko izide na DVD-ju, na primer, je hitro na voljo tudi v nelegalnih omrežjih, in če ga kupec ne bo našel v spletni trgovini, se bo raje obrnil nanje, kot da bo šel po fizični nosilec v trgovino.
Kaj pa epizode televizijskih serij? Te bi morale biti po enakih načelih na voljo takoj, že naslednji dan po prvem predvajanju na domicilnem televizijskem programu. Takrat so namreč v večini primerov na voljo tudi v nelegalnih omrežjih, in če bi bile tudi recimo v Applovi spletni trgovini (po ugodni ceni), bi zagotovo več ljudi kopijo kupilo, kot pa ukradlo. Vse to je tudi empirično dokazano, a studii se še vedno ne zganejo.

Moj mikro, Januar Februar 2013 | Jan Kosmač |