V dobrih starih časih sem sedela na Intelovih konferencah za prodajne kanale in poslušala, kaj čara Intel v svojih laboratorijih, poskušala razvozlati tehnične besede, ki so jih predstavniki iz Poljske in Češke vsak po svoje izgovarjali v angleščini z naglasom, vsake pol ure dregnila soseda za pojasnilo ter se sproti učila o vseh tistih vodilih in vmesnikih na komponentah, za katere nikakor nisem dobila dovolj pojasnil, da bi se mi v glavi vzpostavile logične povezave, da bi stvar res razumela.

Zapomnila pa sem si eno: Intel je za daleč naprej napovedoval nove izdelke, ki so temeljili na novih tehnologijah, in praviloma je vse izpeljal. Morda ne prav v načrtovanem trenutku, a kmalu potem gotovo. Ena takih napovedi je bila tehnologija Centrino, za katero je Intel razložil, da bo mikroprocesor deloval pri tolikšnih frekvencah, kot jih potrebuje za posamezno opravilo, da bo baterija zdržala celo nekaj ur in da bo čip omogočal brezžično povezavo. Enega prvih IBM-ovih prenosnikov Centrino, ki so prestopili slovenske meje, sem že dokaj hitro držala v rokah na tiskovni konferenci, še preden sem resno zaplavala v novinarske vode. Sledilo je še veliko drugih napovedi in po sedmih letih intenzivnega sodelovanja z Intelom se mi je vtisnilo v podzavest, da napovedano tehnologijo ali izdelek že čez nekaj let dejansko držimo v rokah. Veliko drugih podjetij napoveduje in preklicuje, objavlja popravke, »odpokliče« svoje izdelke, Intel pa tega ne počne, če prav pomnim.
Prenosnik, s katerim pišem te vrstice, je v svojih najsijajnejših letih, pred tremi ali štirimi leti, brez kabla zdržal krepko čez tri ure in je eden od tistih prvih Centrinov SOLOnote, sestavljen z nežnimi rokami na slovenskih tleh in še vedno ni za staro šaro. Je iz serije, ki je dobila zlati Monitor in naziv vztrajno upravičuje. Upam, da bo tudi v prihodnje, dokler ne pridejo v naše trgovine beli in roza Asusi Eee, ko si bom enega privoščila.

INTELOVA »RURALNA POVEZLJIVOST«

Včasih dobim vtis, da mediji, ki so usmerjeni na računalniško branžo, objavljajo te Intelove novičke samo zato, da zapolnijo prostor. Nekako se ponavljajo in ne povedo nič posebnega. Sponzorirajo uspešne dijake, preizkušajo čip, ki ima vse več milijonov tranzistorjev ... Vsake toliko pa kakšna novica zbode v oči. Med njimi je zelo zbodla v oči naslednja:

Raziskovalcem podjetja Intel je z namenom iskanja rešitve za brezžični internet na podeželju pred kratkim uspelo vzpostaviti brezžično omrežje standarda 802.11 z impresivnim dometom preko 100 kilometrov. Prenos podatkov je ob prvem poskusu znašal 6 megabitov na sekundo, kar za prvič ni slabo. To je bil testni projekt, kjer so bile uporabljene parabolične antene in radijska povezava, sposodili pa so si nekaj tehnologije za mobilno telefonijo.

Razdalja sicer variira glede na spletno stran, na kateri beremo novico, a tu nekje je. Če se bo Intel resno spravijo v razvoj te tehnologije, bi bil lahko WiMAX kmalu že zastarel. Seveda bi v ta namen poskušali vse mogoče, da dosežejo večje hitrosti, tehnologija, ki ji Intel pravi RCP (Rural Connectivity Platform), bi pa utegnila dokaj hitro prisopihati do nas.

ENA POLOŽNICA ZA VSE

Če se ob tem dosežku spomnimo kako so se davno tega krohotali Billu Gatesu, ko je izjavil, da bo nekega dne računalnik v vsakem domu, lahko tudi tokrat razmišljamo optimistično, da ni tako daleč dan, ko bomo za svoje mobilnike deležni brezplačne internetne telefonije in da bo tista položnica s pavšalom za internet pokrivala tudi stroške naših mednarodnih pogovorov ter prenosa podatkov v mobilne telefone in dlančnike, »nettopse« ali »netbookse«. Pa še brezžično življenje bi razbremenilo okolje, in ker bi bilo manj kablov in napeljave, bi bilo tudi manj onesnaževanja.

Če ostanem pri mobilnikih, se torej z mobilnikom povežemo v internet, odpremo Skype, kjer se nam našteje horda prijateljev (če smo to naredili dovolj zgodaj, bodo tudi tisti z Japonske že prijavljeni), in če v internetnem omrežju ni motenj in šumov ali pobje/dečve res slabo ne izgovarjajo angleščine, lahko nemoteno komuniciramo. Vse, kar smo do zdaj opravljali prek ožičenih omrežij, bi bilo rahlo drugače. Takrat bi tudi kakšno brezžično napravo kam založili in jo nato čez nekaj časa nejevoljni iskali. Če je stvar na določenem mestu priključena v elektriko, točno vemo, kje je, in ko jo potrebujemo, se že napotimo v smeri dosegljive vtičnice.

SE BO TELEKOMU MAŠČEVALO?

Upam, da se ne bi takrat začel boj naših telekomunikacijskih velikanov, da z nekakšnimi zakonskimi določili prepovedo, omejijo ali onemogočijo nekaj, kar jim ne bi prinašalo prav velikih dobičkov, ljudem bi pa izboljšalo, olajšalo ali pocenilo življenje. Še zdaj včasih premišljujem, zakaj je bilo treba uvajati tehnologijo ISDN končnim uporabnikom samo zato, da se lahko nadgradi v ADSL, čeprav osebno in v bližnjih krogih nisem imela izkušenj s tem. In z zadovoljstvom sem prebrala novico, da bo Telekom moral plačal odškodnino za to, čeprav nisem čisto prepričana, ali sem to novico prebrala na 1. april in ali je sploh resnična. Kakorkoli že, ta trenutek je moderno tožiti Telekom. Vsi so se spravili nanj za raznorazne tožbe. »Revček«. Bogsigavedi, kaj vse tiči zadaj.

Vseeno sem mnenja, naj bi podjetje, ki uvaja nove, vsesplošno družbeno koristne tehnologije, tudi moralo imeti kakšno korist od tega. Toda brez zlorabe položaja in podobnih »hobijev«.

Objavljeno: Moj mikro maj 2008 | Tanja Čavlovič |