Nekako v tem slogu, je pred leti potekala obrazložitev računa prvega servisa novega Fiat Punta pri 20.000km. Pa priznam, sem bil zadovoljen, vsaj dokler mi niso prijatelji povedali, da so me na servisu, ki je, mimogrede, še danes pooblaščen, kratkomalo »nategnili«. Pozneje sem uporabil malce zvitosti in prišel do priznanja, da svečke niso bile zamenjane, ker pri takšnih kilometrih za to ni potrebe (menjava se dela pri 80.000km), tudi menjava zavor vključno z brušenjem diskov ni bila opravljena, da ne govorimo o zaračunanem in nikoli naročenem čiščenju vozila ter dolitem decilitru tekočine za stekla, ki me je stal takratnih tisoč tolarjev. Skupaj s šefom servisa smo hitro prišli do ugotovitve, da so se »zmotili« pri izdaji računa. Preplačani znesek so mi hoteli upoštevati pri naslednjem servisu, a ker sem bil odločen, da me tam ne bodo več videli, sem vztrajal pri gotovini in seveda uspel.
Kratka zgodba na prvi pogled z našo revijo nima nič skupnega, a če jo prestavimo v računalniški svet, kaj kmalu ugotovimo mnoge podobnosti. Kot uporabnika avtomobila me dejansko ne zanima, kako zadeva sploh deluje. Če se kaj zalomi, obiščem serviserja − po novem takšnega, ki mu zaupam, in stvar je urejena. Kako pa je z uporabniki računalnikov, ki imajo na sodobne naprave podoben pogled kot moja malenkost na avtomobile? Večina uporabnikov ob nastali težavi ne išče vzroka napake z izvijačem v roki, ampak računalo odnese na bližnji servis ali pa pokliče prijatelja, ki je vsesplošen računalniški strokovnjak.
Varnost računalniških servisov
Razlika med servisom vozila in računalnika je med drugim v tem, da imamo v računalniku ponavadi shranjeno kopico bolj ali manj pomembnih podatkov. Domači video posnetki – spomnite se samo Severine in Pamele Anderson (zakaj že dobim asociacijo na vzgojiteljico?) − pa davčne napovedi, skenirani računi, pogodbe, razne prošnje in dopisi, datoteke z gesli (ki sicer ne bi smele obstajati), pa digitalni certifikati, shranjena e-pošta in še kaj bi se našlo. Vse to v dobri veri prepustimo na milost in nemilost izbranemu servisu. Nikakor ne trdim, da se zlorabe te vrste dogajajo vedno in povsod, upravičeno pa menim, da obstaja velika verjetnost, da se zlorabe vsaj sem in tja pojavijo. Naj nas ne zavede morebitna majhna možnost takšnega posega v našo zasebnost, kljub majhni verjetnosti nam predvidevane številke pri zlorabi bore malo pomagajo.
Možnost zlorab pa ni samo pri programskem oziroma podatkovnem delu računalnika, prav tako lahko neveščega uporabnika doleti mrzel tuš, ko mu serviser sporoči, da je za nepravilno delovanje operacijskega sistema kriva matična plošča, ki jo je treba zamenjati, ker pa sta na stari procesor in pomnilnik, ki z novo nista združljiva, bo treba menjati še slednja. Po zamenjavi procesorja, matične plošče in pomnilnika hitrost delovanja ovira starejša grafična kartica, tako lahko mimogrede zamenjamo še to, na koncu kupimo še velik in hiter nov disk in že imamo povsem drug računalnik. Za staro opremo pa bo poskrbel prijazni serviser in jo namesto nas − v zameno nas bo nagradil z nekoliko drobiža, primerno »recikliral«, recimo v kakšnem spletnem oglasniku, in si tako nekoliko povišal mesečni dohodek.
Se lahko zaščitimo?
Ob okvari računalnika najprej pomislimo na osebe, ki jim zaupamo. Tako lahko za pomoč poprosimo prijatelja ali znanca. Izbrani »serviser« se lahko oglasi na domu in napako odpravi ob vaši prisotnosti. Tudi v uradnih servisih se lahko dogovorimo za uro odprave napake, in smo v času servisa prisotni ter spremljamo dogajanje, tako zmanjšamo možnost zlorabe, pa še kaj koristnega se naučimo. Za zaščito naših dokumentov si lahko omislimo tudi zunanji trdi disk, ki ga v računalnik priključimo kar prek USB-vrat. Trdi diski v ustreznih ohišjih so cenovno izjemno dostopni in priročni. Vse pomembne oziroma zaupne podatke lahko sproti shranjujemo nanj, ob okvari računalnika pa ga pustimo doma in tako onemogočimo možnost zlorabe. Morda se bo komu zdel ta prispevek pretiravanje, a imejte v mislih pregovor: Po toči zvoniti je prepozno!
Primer ni izmišljen, dejansko se je zgodil v nekem slovenskem računalniškem podjetju, čeprav brez izvršitve »reciklaže«. Težava z računalnikom je bilo le pregrevanje procesorja, kar smo uspešno odpravili s čiščenjem hladilnika in kančkom termalne paste. Vdelane nove komponente pa je serviser brez ugovora vzel nazaj.
Doleti pa nas lahko tudi cenejša različica prevare: namesto 300 GB trdega diska bomo po obisku servisa ponosni lastnik 200 ali 160 GB »velikana«. Uporabnik, ki mu računalnik pomeni zgolj sredstvo za delo in zabavo in se v delovanje ne poglablja, spremembe sploh ne bo zaznal. Tudi menjava pomnilnika za počasnejšega ali za različno kombinacijo pomnilniških modulov bo večini uporabnikov ostala nevidna. Na servisu lahko ostanemo tudi brez svojega procesorja, namesto tega pa bo v naši zverini čepel njegov cenejši brat, »navit« na ustrezno visoko frekvenco. Tudi napajalniki so lahko vir postranskega zaslužka. Tako lahko spretni prevarant oceni, da vaše računalo ne potrebuje tako zanesljivega in mišičastega napajalnika, ampak mu bo zadostovala nekoliko okleščena različica, ki bo za vaš sistem sicer še vedno dovolj zmogljiva, a vendar to ne bo tisto, kar ste dejansko kupili, ob morebitni nadgradnji sistema pa bo zaradi tega treba menjati še napajalnik, ker »novi« preprosto ne bo mogel zagotavljati dovolj prepotrebne električne energije. Žrtev zlorabe lahko postanemo tudi, če se prijazni serviser odloči, da v našem mlinčku zažene katerega izmed programov, ki brez težav preberejo vsa shranjena gesla, recimo za e-pošto, dostop do interneta, razne spletne storitve. Lahko pa se celo odloči in zlorabi katerega izmed mnogih sicer koristnih programov, namenjenih oddaljenemu dostopu do računalnika. Tako si pridobi stalen dostop do računalnika, česar se sploh ne bomo zavedali.
Objavljeno: Moj mikro December 2007 | Uroš Florjančič
