Leta 2007 je Telekom Slovenije na Kosovem iz nič zgradil operaterja Ipko, ki se danes tam spoprijema s podobnimi težavami, kot so se alternativni operaterji pred časom v Sloveniji. Nekateri bi dejali, da kar je Telekom počel operaterjem tu (oziroma nekateri bodo celo dejali, da se stanje ni dosti spremenilo na bolje), z obrestmi na svoji koži občuti na Kosovem, pa tudi v Makedoniji. Pa ne gre za to, ne gre za »kalimerovstvo«, temveč kako se operater spoprijema in prilagodi razmeram na trgu. V pomladnih mesecih lanskega leta je prevladujoči kosovski operater PTK odpovedal pogodbo, s katero je Ipku zagotavljal hrbtenično optično omrežje. Kaj storiti? To je bilo tedaj v glavah vodilnih ljudi operaterja, ki so preigrali vse alternativne možnosti, na koncu pa so se odločili, da v »tišini« zgradijo lastno hrbtenico. Od lanskega septembra pa do junija tega leta, ko je pogodba s PTK-jem dejansko prenehala veljati, so zgradili 450 kilometrov omrežja, večinoma optičnega. Projekt bo končan do septembra, ko naj bi se omrežje povečalo še za dodatnih 150 kilometrov, cena gradnje hrbteničnega omrežja pa bo osem milijonov evrov. Ja, delavci so na Kosovu poceni, saj kabli stanejo enako kot pri nas.

Poslovanje na Kosovem je dnevno prilagajanje razmeram in njihovim »poslovnim« običajem ter kupni moči prebivalstva, od katerih jih je po nekaterih podatkih dobra polovica brezposelna. Omrežij tretje generacije (UMTS) preprosto ni, ker država še ni podelila frekvence. Tudi razpisa še ni bilo. Ljudje pa imajo zmogljive pametne telefone. Ker Ipko poleg mobilne telefonije ponuja tudi internet in digitalno televizijo prek kabelskega omrežja (v tem pogledu je podoben našemu Telemachu), se je odločil za sodelovanje s pivovarno Birra Paja, ki ima dobre poslovne odnose z restavracijami in bari. Ipko je tam dobavil brezžične usmerjevalnike z dvema ločenima omrežjema (dvema SSID-jema). Enega za bar in drugega za obiskovalce. To omrežje ima večjo prepustnost in je trenutno na voljo brezplačno. Uporabniki se vanj lahko registrirajo s splošnim geslom (v tem primeru imajo omejeno hitrost) ali z identifikacijo z Ipkovo SIM-kartico. Postopoma bo Ipko zgradil zmogljivo omrežje Wi-Fi, ki ga namerava v prihodnje tudi tržiti, če bodo seveda uporabniki zanj pripravljeni plačati.

Ipkovo kabelsko omrežje, kjer gre za hibridni tip omrežja z optičnimi povezavami do vozlišč blizu uporabnikov in koaksialnimi kabli do njih, je bilo nadgrajeno na standard docsys 3.0. To je omogočilo dvig hitrosti. Najnižja hitrost znaša 5 Mb/s, to je tam osnovni paket dostopa v internet. Zanimala nas je cena. Uporabnik, ki ima hkrati naročeno digitalno televizijo, zanjo in za internet plačuje mesečno 19,95 evra, samo internet pa 15 evrov. Z upoštevanjem kosovskega standarda je to seveda veliko, gledano zgolj po številkah pa ne.

Vse storitve – mobilna telefonija, televizija in internet – večina prebivalstva plačuje po predplačniškem modulu, saj bi bilo drugače preveč neplačnikov in operater ne bi mogel obstati. To ima tudi svoje prednosti. Ni subvencioniranih telefonov, kar pomeni, da deluje trg rabljenih telefonov, cene novih pa se oblikujejo bolj ali manj na ulici. Ker ni subvencioniranja, ni lojalnosti uporabnikov in ti hitro skočijo v objem drugega operaterja, če jim ta ponudi boljše pogoje. Ipko je zato uvedel točke zvestobe, pa tudi paket Hej, ki je nekakšen prenos platforme Itak na kosovski trg. Paket Hej je namenjen mladim in ti se lahko še bolj ugodno kličejo znotraj svoje skupine, ki trenutno šteje dvajset tisoč članov. Ker kosovski operaterji velik del prometa ustvarijo s klici, ki pridejo iz tujine (zdomci kličejo domače), je ena od oblik spodbude tudi ta, da operater podari svojemu uporabniku dodatno minuto za vsako minuto, ko je bil ta klican iz tujine. Z drugimi besedami povedano vse to pomeni, da ker ni »subvencij« telefona, tudi ni lojalnosti uporabnika, zato se morajo operaterji za vsakega uporabnika boriti dnevno. Mar ni to tista prava oblika konkurence, ki pomeni napredek na trgu?

Moj mikro, Julij Avgust 2012 | Marjan Kodelja |