Kje je vzrok za takšen uveljavljen način obnašanja, naj povedo strokovnjaki antropologi, pomembne so posledice. Prideš v hotel, čigar lastnik je dojel, da je brezžično omrežje nujen del ponudbe in vir dodatnega zaslužka. Jasno ti je, da je zmogljivost omrežja omejena, torej ne »visiš« na njem z vsemi svojimi napravami sočasno in tudi ne prenašaš z interneta vsega, kar si vajen početi doma. V slogu etosa: Ne delaj drugemu tistega, kar si ne želiš, da bi drugi počeli tebi. Takšni smo ogroženi kot izumirajoče živalske vrste. Malo nas je. Drugi se požvižgajo na solidarnost. Kaj sledi? Omrežje počepne, vsem povezave padejo, nihče ne more več normalno dostopati do interneta. Dovolj je, da je krivec en sam, prav dobro ve, da je za*ebal, a mu je vseeno. Briga ga, misli si FTW, drugi, manj poučeni o delovanju brezžičnih omrežij, pa WTF.

Tak način obnašanja je prisoten v vseh porah naše družbe. Prijatelj in dežurni nergač je na Facebooku preimenoval Slovenijo v Smrdovenijo, spet drugi javno razglaša, da ima vsega dovolj in da bo v prihodnje »nategoval« državo, kjer bo le lahko. Sicer to počne že vse svoje življenje, a po novem je le našel priročen izgovor. Oba razumem, navsezadnje smo vsi pod vtisom dogajanja okoli nas in nismo imuni na nepravičnost družbe, v kateri živimo. In kako živimo. Dogajanje okoli nas ocenjujemo prek »baba kazala«, zatrdil znancev, da je neka stvar takšna in ne drugačna, ter »verjemi mi, jaz že vem«. Barabije so in vedno bodo. Toda če razmišljamo ozkogledo, ne da bi najprej pometli pred svojim pragom, bodo stvari le še slabše. Znamo jamrati, risani junak Kalimero je dobra prispodoba za velik del življa, kažemo s prstom na državo kot edinega krivca za svoje tegobe, hkrati pa niti s prstom ne mignemo, da bi izboljšali svoje stanje. Nerad citiram tuje državnike, sploh Američane, a JFK je vseeno zadel žebljico na glavico s svojim rekom: »Moji dragi Američani, ne sprašujte, kaj lahko država naredi za vas, vprašajte se, kaj lahko vi storite zanjo.« Država pa ni politična elita, ta jo na žalost vodi in predstavlja, temveč njeni državljani. Če bi vsak nekaj naredil v dobro drugim, uradnik v javni upravi, sodnik svoje delo opravil v rekordnem času, če bi politiki nehali razmišljati le o svojih koristih, če bi prodajalci na tržnicah znižali pretirane cene, če se na mesta direktorjev ne bi javljali ljudje, ki sami vedo, da nalogi niso dorasli, če … če bomo nehali skrbeti le za lastno zadnjico, se bodo stvari začele izboljševati. Dokler pa tega ne dojamemo, smo obsojeni najprej na WTF in potem na FTW. Če ne veste, kaj kratici pomenita, poglejte na splet. Obiščite pa tudi stran www.dobradela.si, kajti z majhnimi koraki lahko spremenimo svet.

Moj mikro, September Oktober 2013 | Marjan Kodelja |