Telekomunikacijski operaterji občutijo padce prihodkov, ki so glede na BDP celo večji kot v povprečju. Naš trg je razmeroma majhen, za tak trg pa je ponudnikov/operaterjev (morda) celo preveč, še zlasti če njihovo število postavimo ob bok bistveno večjim državam. Na trgu vlada huda konkurenca, ki pa je (žal) najbolj vidna oziroma občutna v segmentu cen. Nižjih cen smo uporabniki ob vse tanjših denarnicah sicer veseli, vendar to dolgoročno pomeni, da ne bo vložkov v razvoj, posredno pa bo to pomenilo tudi stagnacijo celotnega trga in slabše storitve operaterjev ali v določenem primeru celo njihov propad. Tega pa si verjetno nihče ne želi. Upad prihodkov s področja govornih storitev poskušajo operaterji nadomestiti z dohodki z naslova negovornih storitev, kar jim v večini primerov ne uspeva v zadostni meri.

Če so nas še do nedavno različne ustanove prepričevale, da je treba v interesu kupca oslabiti močnejše operaterje in ustvariti tako pogoje za razvoj konkurence, se zgodba počasi obrača. Na vidiku je nov enotni telekomunikacijski trg na področju EU, kjer državne meje ne bodo več pomembne. V bistveni prednosti bodo veliki (Telekom Slovenije je v tem merilu še vedno majhen operater), saj bodo celo pri podeljevanju koncesij v prednosti večji operaterji, ki so prisotni na večjem številu trgov. Popolnoma stvarno je zato pričakovanje o »obratni poti«, ki bo pomenila konsolidacijo trga, kar bo posledično pomenilo združevanje operaterjev. Vsak operater se bo moral (ali pa bo prisiljen) odločiti, ali bo poskušal postati večji in tekmovati z velikimi ali pa bo prevzel vlogo majhnega operaterja, ki bo fleksibilen in dober nišni igralec na trgu.

Na vidiku so še nekatere druge spremembe. Nevtralnost interneta sicer ostaja, bo pa dovoljena določena stopnja segmentacije uporabnikov. Predvideno je tudi, da se bo del dobičkov over the top ponudnikov vrnil operaterjem – se pravi v »distribucijo«. Zanimivo pa bo tudi v naši deželi, ki za zdaj še nima prave strategije na tem področju. Treba bo podeliti 800-MHz frekvence. Pri podelitvi pa bo treba paziti, da ne bomo ponovili napak drugih (na primer Avstrije). Previsoka koncesija lahko pomeni dejanski »umor« operaterja, ki v želji, da bi ostal na trgu, plača (pre)visoko koncesijo in zato ne more vložiti potrebnih sredstev v razvoj.

V zadnjem letu ali dveh praktično ni dogodka, ki se ne bi vsaj dotaknil pojma BYOD (Bring Your Own Device). Ponudniki poskušajo na najrazličnejše načine prodati idejo o »veliki« želji uporabnikov, da bi v poslovnem okolju uporabljali zasebne naprave. Razumemo, da ob takšnih idejah hitro zastrižejo z ušesi odgovorni za finance oziroma naložbe v podjetjih, ne vemo pa, kdo bi pri zdravi pameti želel uporabljati napravo, ki jo je kupil za svoj denar, za službene namene in s tem po možnosti še bistveno skrajšati njeno življenjsko dobo. Sami vidimo prihajajoči trend bolj v luči okrajšave SYOM (Spend Your Own Money) oziroma še enega od neoliberalnih pristopov, kako dodatno »prihraniti« pri stroških zaposlenih, vse z namenom povečanja dobička lastnika podjetja. Kaj hitro se lahko zadeva perverzno sprevrže in postane nekaj normalnega zahteva – če hočeš službo, prinesi svoj računalnik (ampak ne katerega koli, v podjetju imamo »standard« …), uporabljaj svoj telefon (ampak biti mora znamke »x«, račun je tvoj problem), imeti moraš svoje vozilo, ki ne sme biti starejše od dveh let (saj bi to lahko metalo slabo luč na naše uspešno podjetje), opremi si še pisarno (mesečna najemnina zanjo pa je xx EUR/mesec) … Da ne bo pomote, vsakemu delodajalcu sem zvest in svoje delo opravljam korektno, prepričan pa sem, da varčevanje na račun zaposlenih ni še nikoli rešilo podjetja – prej obratno, saj večina podjetij danes ni v težavah zaradi slabega dela zaposlenih, temveč zaradi napačnih odločitev vodstev v podjetjih.

Vse pa se začne in konča pri denarju. Oglaševalci se bolj ali manj domiselno borijo za pozornost ciljnega uporabnika. Žal pa se pogosto ne zavedajo, kaj je blagovna znamka, ki jo želijo oglaševati. Preprosto bi jo lahko opisali kot seštevek vseh asociacij v zvezi z določenim podjetjem. Za to spoznavanje pa žal ne namenjajo dovolj sredstev. Nekateri podatki kažejo, da gre vse preveč denarja v oglaševanje storitve glede na sredstva, ki bi jih bilo treba nameniti razvoju storitev. Praksa namreč kaže, da je storitev pomembnejša od oglaševanja, saj gre informacija (dobra ali slaba) od ust do ust in premaga vse komunikacijske ovire. Če to ne bi držalo, ne bi nikoli uspelo nobeno garažno podjetje (ki je imelo dobro storitev oziroma izdelek), ki ni imelo ustreznih financ za promocijske aktivnosti (marketing).

Izkušnje kažejo tudi, da se podjetja pri svojih analizah vse preveč ukvarjajo z modelom »povprečnega uporabnika«, ki je v resnici bistveno drugačen od »modela«. Nekateri so celo prepričani, da je to bolj realen razlog za padce prihodkov oziroma tržnih deležev pri posameznih operaterjih kot sama kriza.

Velike tehnološke spremembe, predvsem pa spremembe na telekomunikacijskem trgu zahtevajo tudi ustrezno zakonodajo, ki bo urejala različna področja. Kljub enotnemu evropskemu trgu je predvidena enotna avtorizacija, kar pomeni, da se bo operater prijavil le v matični državi, lokalni regulator pa bo obvestil druge regulatorje. Podobno se bodo prek domačega regulatorja reševale tudi težave. Domači regulator ima tudi pravico prepovedi dejavnosti. A v določenih primerih si je evropska komisija, kot smo že omenili, pridržala pravico veta na odločitve nacionalnega regulatorja (ki, resnici na ljubo, edini pozna razmere na lokalnem trgu). Dobrodošle so tudi spremembe, ki jih pridobivamo končni uporabniki. Omenimo le eno – možnost določitve mesečnega limita stroškov pri operaterju. Kakor koli že, nekatere napovedi so polne obljub, druge vzbujajo določene dvome. Čas pa je neizprosen sodnik, ki pokaže dejanske rezultate … včasih že čez eno leto.

Moj mikro, januar februar 2014 | Evan Amrož