Hmm, močno dvomim, da je za njihov uspeh zaslužna država Ukrajina! Se pa strinjam, da je naša država kriva, le krivdo vidim drugod. Vidim jo v tem, da država ščiti lokalna podjetja in ne spodbuja prijave tujcev na slovenske javne razpise s področja informacijskih tehnologij in storitev. Zato so državne jasli za večino slovenskih IT-podjetij zlata jama, največja stranka in hkrati tudi stranka, ki jo je najlažje molsti in ji prodajati meglo po cenah, za katere bi lahko dejali, da so oblikovane »prosto po Prešernu«. Odsotnost mednarodne konkurence jim omogoča lagodno življenje, in ni ga junaka, ki bi se v takih razmerah sploh poskušal pretegniti in prodreti na tuje trge. Če pa že, so to običajno balkanski trgi, kjer imajo še več možnosti za mešetarjenje. Le redkim podjetjem z našega konca uspe veliki met in prodor na razvite zahodne trge. Tisti pa, ki jim to uspe, zanimivo, nimajo časa, da bi krivili državo in solili pamet državljanom, kako država za njih ničesar ni storila. To morda povedo le, če so izzvani, sicer pa so se prilagodili razmeram, uresničujejo svojo vizijo in ne čakajo, da bi to zanje storil nekdo drug.

Kje pa je potem razlog, da idej, ki jih nedvomno imamo, ne znamo prodati? Konec prejšnjega meseca je v Ljubljani potekal »festival inovacij«. Zanj sem zvedel čisto naključno, pa čeprav bi me morali organizatorji (GZS) bombardirati z informacijami in si želeti, da bi jih obiskal. Ko sem prišel tja, sem bil še bolj presenečen. Tam so bili inovatorji in par naključnih obiskovalcev s ceste. In konec. In menda je tako bilo ves čas! Je bil torej festival namenjen inovatorjem, da si ti drug drugemu podelijo nagrade in tarnajo, kako težko je njihovo življenje? Če je tako, je vseeno, če takšnega festivala ni. Kje so bili ljudje, ki znajo oceniti tržni položaj idej in jih znajo pretvoriti v izdelek, pripravljen za trg? Sploh imamo takšne kadre? Vrnimo se k informacijski tehnologiji. Pri svojem delu sem videl nešteto zanimivih idej, programov, inovacij. A vse so ostale na tej stopnji, še bolj v primeru, če so ta podjetja dobila denar za svoj razvoj na državnih razpisih za spodbujanje razvoja in raziskav. Sprašujem se, kaj nam torej manjka. Pameti ne, te je očitno dovolj. Tehničnih znanj imamo tudi dovolj. Nimamo pa cele vrste znanj, ki so potrebna, da ideja preraste v izdelek in da se ta trži na globalnih trgih. Nismo sposobni narediti vzdržnega globalnega poslovnega modela, vizije, oblikovati marketinške strategije in prodreti na tuje trge.

Je torej napočil čas, da nekdo (država ali zasebni sektor) oblikuje agencijo, v kateri bi bili vsi potrebni strokovnjaki, ki bi bili na voljo inovatorjem? Morda. Takšna organizacija bi na primer lahko ocenila tržni potencial idej ter izvedla vse potrebne nadaljnje korake za to, da inovacija pride na trg. Ne bi je financirala država ali podjetja, plačana bi bila po učinku v deležu dobička, ki ga ustvari z njeno pomočjo izdelek, poslan na globalni trg. Toda ali imamo celo vrsto strokovnjakov različnih profilov, ki so tega sposobni in so hkrati pripravljeni sprejeti tveganje? To je vprašanje. Morda nam ne manjka znanja, zagotovo pa nimamo samozavesti in prepričanja v svoje sposobnosti!

Moj Mikro, junij 2010 | Marjan Kodelja