Za težave, ki jih ima zahodni svet, seveda niso krivi Kitajci. Ti so le zgrabili priložnost, ki se je pojavila, ko so zahodna podjetja iskala cenejše delavce. Našli so jih na Kitajskem, zdaj pa ta ista podjetja Kitajcem postavljajo kodekse poslovanja. In to le zato, da bi se zaščitila pred svojo javnostjo. Kitajci so se do neke mere sprijaznili s tem, izboljšali so pogoje, spustili v svoje tovarne novinarje in zahodne inšpektorje, hkrati pa oni in zahodna podjetja iščejo nove države s še cenejšo delovno silo. Vietnam, Indonezija in ostale nerazvite države. Torej tudi če sitnarjenje Zahoda uspe in bodo Kitajci po čudežu začeli plačevati svoje delavce enako, kot so plačani na Zahodu, hkrati pa še začeli restriktivno varovati svoje okolje, se bo proizvodnja spet selila. In spet bomo pred enakim problemom.

V resnici niso krivi ne Kitajci ne podjetja, temveč kupci, zavedeni z reklamami, obljubami in sladkimi besedami proizvajalcev. Zelo dobra ponazoritev problema so navade slovenskih kupcev. Dokler kupec raje kupi za nekaj centov cenejšo solato »od nekje«, čeprav se zaveda, da je dneve potovala v tovornjaku in je bila temu primerno kemično obdelana, namesto solate, odtrgane istega dne z njive sosednjega kmeta, toliko časa bodo »velikosolatarji« vriskali ob zaslužku, naši pa jamrali. Dokler bomo želeli kompaktne cenene elektronske naprave in že pri nakupu vedeli, da jih bomo morali čez leto ali dve zamenjati, namesto modularnih, ki jih je mogoče nadgrajevati, toliko časa slednjih na trgu ne bo. Ni res, kot nas je pred časom prepričeval predstavnik Panasonica, da so modularne naprave predrage za proizvodnjo, res pa je, da zanje ni povpraševanja.

Ko izdelke proizvajajo daleč od trgov, kjer so na prodaj, proizvodnja ni le daleč od oči zahodnih okoljevarstvenikov, stranski proizvod tega so tudi tone ogljikovega dioksida, ki izpuhtijo v zrak zgolj zaradi prevoza. Tako kupci ne vemo, kakšen je vpliv nekega izdelka na okolje v celotnem življenjskem ciklu – od rudarjenja za potrebnimi surovinami pa do recikliranja. Kar vemo oziroma kar nam prodajajo, je vpliv izdelka na okolje v času, ko ga kupec predvidoma uporablja. S tem pa za varstvo okolja nismo naredili veliko, saj se onesnaževanje le prenese na druga področja planeta. Zelo težko je slediti poti surovin do končnega izdelka zaradi razdrobljene verige podizvajalcev, model, ki še kako dopušča prelaganje odgovornosti. Zaradi istega je težko nadzirati mednarodne sporazume, ki poleg tega, da prepovedujejo vsebnost nevarnih snovi v izdelkih, prepovedujejo uporabo teh tudi v proizvodnji. Ni pa nemogoče. Globalna podjetja imajo vsekakor moč, da vplivajo na svojo nabavno verigo, čeprav je ne nadzirajo. Boj med podizvajalci za velike posle je tako hud, da lahko dajo pri izboru prednost okoljskim in etičnim vprašanjem. Nič podjetjem ne preprečuje, da se tako obnašajo. Celo v korist jim je, saj je na primer Gartner ugotovil, da ugled podjetja, ki je družbeno odgovorno, poveča vrednost njegove blagovne znamke, družbena neodgovornost pa vrednost zmanjša.

Globalna podjetja trdijo, da sodelujejo z verigami proizvajalcev, da ti ne bi kršili zakonov posameznih držav ali mednarodnih sporazumov, med drugim tudi prepoved uporabe surovin s področij, kjer divjajo nasilni konflikti. A hkrati med vrsticami priznavajo, da (še) ne vedo, od kod na primer pridejo prav vse surovine za njihove izdelke. Zato so podjetja, ki so najbolj na udaru javnosti, oblikovala kodekse ravnanja in od podizvajalcev zahtevala, da se jih držijo. So argumenti, da so ti kodeksi bolj metanje peska v oči, saj je malo dokazov, kako so bili kaznovani podizvajalci, ki se jih niso držali. V resnici je le malo možnosti, da bodo kodeksi odpravili probleme. Narava modernih nabavnih verig je namreč takšna, da lahko globalna podjetja na podizvajalce hkrati prenesejo proizvodnjo svojih izdelkov, pa tudi probleme, ki nastanejo kot posledica te odločitve. Zelo malo je verjetno, da bi se tak model zunanjega izvajanja lahko v temeljih spremenil.

Smo za vse to dejansko krivi kupci, ki se za nakupe odločamo na osnovi cene, in ne na osnovi etike? Je to vprašanje sploh na mestu, ko globalna podjetja ne morejo z gotovostjo povedati, od kod je še najmanjši delec ali surovina, vgrajena v njihov izdelek? Tako tudi ne moremo vedeti, kateri izdelek, katera tehnologija je bolj »etična«. Resnica je, da nas tudi to popolnoma ne opere odgovornosti. Pravico (celo dolžnost) imamo postavljati težka vprašanja, hkrati pa je nekaj informacij (čeprav malo) vseeno na voljo. Spremeniti se bo moral tudi poslovni model. Trenutni, ki zahteva, da se v vse krajšem času proda še več izdelkov, dolgoročno ne more zdržati. Nečesa bo gotovo zmanjkalo. Denarja kupcem ali surovin proizvajalcem. Dolgoročna rešitev so izdelki in tehnologije z daljšim rokom trajanja in možnostjo nadgrajevanja, kjer se bodo ponudniki osredotočili na prodajo storitev, namesto na prodajo celih novih naprav. Tedaj tudi ne bo več primer, ko je popravilo okvarjene naprave dražje od nakupa nove. Dokler pa se poslovni svet ne razvije do te stopnje, je odgovor na vprašanje, ali lahko kupujemo naprave in tehnologije široke potrošnje popolnoma brez slabe vesti, kategoričen NE.

Moj mikro, Junij 2012 | Jan Kosmač