Jonty Hurwitz je izdelal najmanjše kipe sploh. Nanokipe s tehniko 3D-tiskanja na svetlobno občutljivo snov. Kipi, ki jih je navdihnilo delo italijanskega slikarja in kiparja Antonia Canove »Psihe, ki jo oživlja Kupidov poljub« iz 18. stoletja, so majhni kot delček prahu, lebdeč v svetlobi. Največji kip od sedmih je približno širine lasu, najmanjši pa pol toliko.

Umetnikovo vizijo je oživila skupina petnajstih znanstvenikov, ki so združili umetnost in tehnologijo. Začeli so s tridimenzionalnim skeniranjem modelov in končali v laboratoriju, kjer so si pri ustvarjanju nanoreplik pomagali z elektronskim mikroskopom. Že skeniranje, ki je v bistvu fotografiranje, je bil zanimiv in drag proces. Na stojalih okoli modela je umetnik postavil več kot dvesto zrcalnorefleksnih fotoaparatov, ki so se vsi sprožili v istem trenutku. Fotografije je prevzel računalniški program in oblikoval tridimenzionalen objekt – model, ta pa je bil osnova za tiskanje vsakega kipa posebej. V izredno pomanjšani obliki.

Skulpture so »natisnili« s tehnologijo 3D-tiskanja in tehniko večfotonske litografije (znana tudi kot neposredna laserska litografija). Nič posebnega, če ne bi bilo velikostne dimenzije. Kipi so izdelani iz svetlobno občutljivega polimera v tekoči obliki, ki otrdi, če je obsevan z ultravijolično svetlobo. Zobozdravniki med drugim uporabljajo podoben polimer. Ko namesto infrardeče svetlobe uporabijo intenzivno svetlobo daljše valovne dolžine, to pa skozi mikroskop usmerijo na majhno točko, pride do zanimivega učinka. Tekoči polimer absorbira dva fotona in otrdi. Nastane izredno majhna trda 3D-točka, imenovana tudi voksel. Računalnik žarek vodi naprej po površini polimera in ustvarja nove točke. Ure so potrebne, da nastane kip, najprej točko za točko, da nastane plast, in nato plast za plastjo. Postopek tiskanja je zelo podoben tehniki strojev za hitro izdelavo prototipov. V njem je prav tako tekoč polimer, plastika, ki jo obsevajo z laserjem. Kjer laser polimer zadene, tam otrdi, le da gre v tem primeru za neprimerno večje predmete.

Umetnik je v videoposnetku pozneje povedal zanimivo zgodbo. Ko je naredil svoje in kreacije poslal na tiskanje, je čez nekaj časa dobil škatlo, v njej pa dobro zaščiteno škatlico za nakit. Odprl jo je, znotraj pa je bilo majceno ogledalo. Že je pomislil na prevaro, ko se je spomnil prahu, ki ga vidimo v sončnem žarku. Ogledalo je obračal, dokler na njem ni opazil sedmih majhnih pikic. Nič drugačnih od prahu, le da so bile na ogledalu postavljene v vrsto. Povečevalno steklo ni zaleglo. Pomagal mu je prijatelj, ki je imel dostop do elektronskega mikroskopa z dovolj veliko povečavo. 45 minut sta z mikroskopom preiskovala površino ogledala, da sta našla, kar sta iskala. Šele takrat je lahko videl svoje umetniško delo, kipce v vsem njihovem sijaju. Nato je nastopil preobrat v slogu grške tragedije. Premikala sta ogledalce, da bi si kipce ogledala iz različnih kotov, dokler tega nista premaknila preveč in kipci so se izgubili. Nemogoče jih je bilo ponovno najti. Ostala je zgodba in fotografije dosežka – izdelava najmanjših kipcev na svetu. Tako majhnih, da so videti majhni na glavi mravlje ali v luknji šivalne igle.

Kipce bi težko shranili, vprašanje je tudi, koliko časa bi sploh obstajali, saj so tovrstni materiali krhki in občutljivi, predvsem pa jih nikomur ne bi mogli pokazati. Dosežek pa je lepo dokumentiran in bo večno živel na spletni strani (www.jontyhurwitz.com/nano).

Moj mikro Januar Februar 2015 | Marjan Kodelja