Da ne bo pomote – proti bogatim nimam nič. Nisem eden tistih, ki bi jih grizlo, ker nimam svoje jahte, vikenda na morju in ker ne morem na Sejšele, kadar se mi to zahoče. Moje mnenje je, da mora človek sam živeti s svojimi odločitvami in sposobnostmi. Če nimam »žilice« za bogatenje, ni kriv nihče drug. Če nimam energije ali volje, da bi nekaj naredil in s tem zaslužil, sem si sam kriv. In zakaj bi bil zaradi nečesa, za kar sem sam kriv, jezen na druge? Ali jim zavidal? To je neumno in neproduktivno. Zato sem se slovenskih bogatašev lotil neprizadeto in čisto analitično. Kot pravi novinar.

Glede na to, da živimo v tehnološkem času, v informacijski revoluciji, ki je prva prava gospodarska revolucija po iznajdbi parnega stroja, me je zanimalo, koliko je med 100 najbogatejšimi Slovenci ljudi, ki bi se ukvarjali z informacijsko ali telekomunikacijsko tehnologijo. Koliko je informacijskih revolucionarjev. In sem potrpežljivo listal po seznamu. In listal … In jih celo nekaj našel. V Sloveniji je, vsaj po raziskavi enega slovenskih časopisov, med 100 najbogatejšimi ljudmi kar šest (6) takih, ki se tako ali drugače ukvarjajo z informatiko. Mislim, da sem našel vse, če pa sem koga slučajno izpustil, pa tudi ni velike škode, saj med šest in sedem res ni velike razlike. In ker obstaja možnost, da sem koga izpustil, jih tudi ne bom našteval. Da ne bi koga, na njegovo srečo ali nesrečo, izpustil. Ta podatek sam zase pravzaprav nič ne pomeni. Dokler ga seveda ne damo ob bok kakšnim drugim podatkom. Recimo tistim iz revije Forbes. Ta objavlja vse mogoče sezname, povezane z bogatimi in vplivnimi. In pred kratkim je objavila seznam petindvajsetih najvplivnejših ljudi na svetu. In med njimi je tudi šest (6) takih, ki se tako ali drugače ukvarjajo z informatiko, lahko bi pa k njim šteli še koga. Recimo Ruperta Murdocha, ki je denimo lastnik servisa MySpace. Torej 6 od 25 v primerjavi s 6 od 100. Precejšnja razlika. Pa Forbes ni edini. Revija Time na primer uvršča tri informatike med 25 najvplivnejših ljudi vseh časov – Billa Gatesa, za katerega vsi vemo, kdo je, ter Sergeya Brina in Larryja Pagea, za katera morda ne veste, kdo sta, poznate pa njuno delo, saj sta ustanovitelja Googla. Pa da ne bo kdo rekel, da mešam jabolka in čokolado, ko primerjam najbogatejše z najvplivnejšimi. Tudi na seznamu 100 najbogatejših Zemljanov je kup informatikov. Na drugem mestu je Carlos Slim Helu z družino, ki se (med drugim) ukvarja tudi s telekomunikacijami, saj je lastnik mobilnega operaterja v Mehiki in je vreden 60 milijard dolarjev, za njim je na tretjem mestu Bill Gates z 58 milijardami, na šestem mestu je Indijec Anil Ambani, lastnik podjetja Telecom Reliance Communications z 42 milijardami, na štirinajstem mestu Larry Ellison iz Oracla 25 milijard, če naštejemo le tiste iz prve petindvajseterice.

Kaj pa so naši milijonarji? Slovenski evrski milijonarji so v veliki meri tisti, ki se tako ali drugače ukvarjajo s kupčkanjem denarja. Razni borzniki, naložbeniki, ponudniki iger na srečo, nepremičninarji, trgovci ter posebna skupina, ki jo lahko imenujemo »BTC-posledičarji«. Prvi informatiki so na 29. mestu.

In kaj lahko iz tega sklepamo? Ali lahko iz teh podatkov sklepamo, da Slovenija ni tehnološka država? Pravzaprav ne, saj smo tako majhni, da za nas veljajo malce drugačne ekonomske zakonitosti kot pri velikih. Je pa tudi res, da našo majhnost v podobnih primerih vse prevečkrat uporabljamo za alibi. Je za to kriva država? Šolski sistem? Tranzicija? Do neke mere vsi. Da so nekateri zgrabili priložnosti, ki so se jim ponujale, ne smemo jemati kot nekaj slabega. To namreč pomeni, da imamo pri nas ljudi, ki to znajo. Država, šola in podobne instance pa naj ustvarijo klimo, pri kateri bodo ljudje začeli iskati priložnosti. Kot so jih pri denacionalizaciji, privatizaciji in še kakšni –zaciji.

Za konec pa še nekaj. Ugotovil sem, kdo je kriv za inflacijo pri nas. Zdaj bom zapisal nekaj, kar si v življenju nisem mislil, da bom – vlada ima prav (uh, kar pri srcu me je stisnilo). O čem ima prav? O tem, da krivdo za inflacijo vali na trgovce. Ti so namreč tisti, ki zadeve nenehno dražijo. Hočete dokaz? V začetku leta smo imeli razprodaje. Pravzaprav bi jim morali reči »razprodaje«, ker so v bistvu prodajali blago dražje kot običajno. In to precej dražje. Kar spomnite se velikih plakatov in oglasov na radiu, televiziji in še kje. »Popust do minus 50 odstotkov!« so kričali. In kaj to pomeni? Če mi kdo nudi popust, in to na primer 50 odstotkov, to pomeni, da bom za izdelek plačal polovično ceno. Če pa mi nekdo daje popust MINUS petdeset odstotkov, mi zadevo prodaja za polovico dražje. Minus in minus dasta plus, so nas učili že v osnovni šoli, srednja šola in faks pa sta to tudi znanstveno potrdila. In potem ni čudno, da imamo takšno inflacijo.

Objavljeno: Moj mikro maj 2008 | Zoran Banovič