44 odstotkov vseh spletnih, strani nastalih leta 1998, je ugasnilo v prvem letu življenja. Danes je povprečna pričakovana življenjska doba strani od 44 do 75 dni. Podatkov, ki so jih vsebovale te strani, ni pomembno, ali so imeli težo ali ne, danes večinoma več ni. So za vedno izgubljeni! Izgubljeno je tudi bolj ali manj vse, kar je bilo zapisano le na 5,25-palčnih disketah, ki so bile še pred 15 leti standard v vsakem računalniku. Podobna usoda bo (ali pa je že) doletela 3,5-palčne diskete.

Zgodba je poučna in kaže na ponavljajoči se vzorec. Vsakih nekaj let dobimo nov pomnilniški medij, ki starega potisne korak proti zastarelosti. Zato podatke periodično selimo s starih na nove medije. Pa to je le en vidik, zastarelost tehnologij. Vsi pomnilniški mediji poznajo tako imenovano pričakovano življenjsko dobo, po kateri podatki niso več »berljivi«. Po tem času, pa naj bo pet, deset, dvajset ali več let, je podatke treba prenesti na nov medij, če ne želimo, da propadejo. Koliko to stane? Pomislite, koliko časa in denarja bi potrebovali v Narodni univerzitetni knjižnici, da bi, če bi bilo vso njeno bogastvo digitalizirano, vsakih deset let ves material prepekli na nove DVD-je. Se jih v tej luči sploh splača digitalizirati? Po pravici povedano − ne vem! Ne bi rad čez čas slišal, da so nekje, želeč ohraniti izredno staro in poškodovano knjigo, to digitalizirali, nato pa čez čas pozabili zapeči nov DVD in je šla k vragu.

Do izgube podatkov iz podobnih razlogov je v preteklosti že prišlo. V Ameriki so »gole« podatke popisa prebivalstva leta 1960 shranili v takrat čudo moderne tehnologije − računalnik Univac. Ko so podatke, skupaj z računalnikom sredi sedemdesetih leti predali nacionalnemu arhivu, je bil ta že davno zastarel. Da so lahko »prišli« do na njem shranjenih podatkov, so porabili veliko časa in denarja, nekaj podatkov pa je bilo kljub vsemu izgubljeno. Zaradi podobnega razloga je bilo izgubljeno tudi veliko posnetkov visoke ločljivosti Zemlje in Lune, ki so jih posneli zgodnejši umetni sateliti (posneti pred letom 1979) in misije Viking (pristanek sonde na Marsu).

Samo za lansko leto je ocenjeno, da smo »ustvarili« 161 eksazlogov (bajtov) podatkov. To je zaokroženo 161.000.000.000.000.000.000 zlogov. Utopično je pričakovati, da bomo sposobni to goro ničel in enic za vekomaj hraniti. Potrebujemo strategijo, najprej na nacionalni in nekoč v prihodnosti tudi na globalni ravni. Kaj je vredno hraniti, kako hraniti in kje dobiti denar za to? Kako zagotoviti, da bodo hranjeni podatki dostopni tudi čez sto ali tisoč let? No, s tem se ukvarjajo dokumentalisti, a si nekako le znam predstavljati arheologa, ki bo čez nekaj tisočletij brskal po prostrani puščavi (učinek globalnega segrevanja), kje je nekoč stala Ljubljana. Našel bo trdi disk, nato pa premišljeval, čemu je ta čuden kos kovine in plastike služil. Morda je bil orožje za metanje v glavo, objekt čaščenja, nakit ali kaj tretjega.

Uporabno najmanj do ...
Zadeva je paradoksalna! Globalna količina pomnilnikov, primernih za hranjenje digitalnih podatkov, eksponentno narašča, da lahko sledi krivulji nastajanja novih vsebin. Na žalost, in to je bistvo paradoksa, pa obratno sorazmerno temu pada čas hranjenja.

Digitalni mediji imajo svoj rok trajanja. Pomnilniški mediji degradirajo, podatki niso več »berljivi«, algoritmi za dostop do podatkov pa zastarajo. Morda še imate doma 5,25-palčni gibki disk? Disketo, po domače. Kje pa jo še lahko preberete?
Teoretično, plus minus nekaj let, veljajo naslednji podatki o pričakovani življenjski dobi medijev:

• ceneni tri diski: 5 let,
• diski SSD: najmanj 6 let,
• magnetni trakovi: 10 let in
• optični mediji (CD in DVD): od 10 do 20 let, odvisno od njihove kakovosti. (Zanimivo je, da za nekatere proizvajalci trdijo, da bodo zdržali tudi 300 let!)

Zato ne čudi potreba po nečem trajnejšem. Obstaja pobuda za izdelavo digitalnega medija z zagotovljeno življenjsko dobo 100 let, vendar tudi ko bodo tega izdelali, ta verjetno ne bo namenjen oblikovanju domačih digitalnih arhivov.

Marjan Kodelja