Začnimo pri filmu, največ 36 posnetkov. Z dokaj natančno določeno ceno filma, razvijanja in skeniranja, če vse to prepustite fotografskemu studiu. Če verjamete ali ne, tudi vsak posnetek z digitalnim fotoaparatom stane, morda celo več, kot si mislite. Že zaradi cene posnetka v klasični fotografiji po navadi ne fotografiramo vsega po vrsti, ampak dobro razmislimo, kaj natančno želimo imeti na posnetku. Razmišljanje, ali bomo naredili celo serijo in izbrali najboljšega, odpade. Treba se je osredotočiti na en, morda dva posnetka in ju narediti v prvem poskusu. Fotografom, razvajenim digitalnega razmišljanja, utegne biti to težko, a pomaga tudi v digitalnem svetu. Brezglavo pritiskanje na sprožilec zamenja umirjenost, namesto večurnega sedenja za računalnikom in obdelave posnetkov pa potrpežljivo čakanje na razvijanje filma. Fotografija, kot je danes praktično več ne poznamo.
Za začetek se odpravite po nakupih, če doma več nimate klasičnega fotoaparata. Brskanje po oglasih razkrije, da dobite spodobno opremo že od 50 evrov dalje, praviloma že z objektivom. Pravzaprav je eden za začetek popolnoma dovolj, priporočamo klasičnega 50-milimetrskega, ki je praviloma tudi svetlobno močan, z zaslonko okoli f2.0 ali manj. Če se želite odpovedati večini sodobnih dobrot, priporočamo nakup fotoaparata od začetka sedemdesetih do sredine osemdesetih let, ko so se pojavili prvi modeli s samodejnim ostrenjem. Izbira med velikimi imeni, kot so Canon, Nikon, Minolta (današnji Sony), Pentax in Contax, je tako rekoč udarec v polno, s temi fotoaparati ne boste veliko zgrešili. Tudi Zenit ali Praktica pridejo v poštev, a kljub temu vam priporočamo japonsko mehaniko. Je bolj trpežna in po štiridesetih letih zna še vedno delovati skoraj tako kot prvi dan. Ročno ostrenje je pri teh fotoaparatih seveda normalna stvar, pri večini cenejših pa tudi ročna nastavitev zaslonke in časa. V pomoč je vgrajen svetlomer, ki vam omogoča izbiro ustreznega časa in zaslonke. Fotoaparati od sredine sedemdesetih let dalje poznajo tudi prioriteto časa ali zaslonke, kar je bila za tiste čase pomembna novost. Eden takih je Canon AE-1, ki ga v spletnem oglasniku Bolha dobite od dobrih 60 evrov dalje skupaj z osnovnim objektivom. Zanimive so tudi Minolte serije X oziroma Pentax ME ali K. Za večino teh fotoaparatov boste navodila našli na spletu in se jih splača prebrati, če se še niste srečali s klasično fotografijo. Marsikateri fotoaparat ima svoje posebnosti, recimo poseben gumb, ki upošteva fotografiranje v protisvetlobi, oziroma še bolj pomembno navodilo, kako vstaviti in zamenjati film oziroma kako deluje svetlomer. Tu ni možnosti pogledati na LCD-zaslon in se učiti z metodo preizkušanja, navodila vam bodo prihranila jezo po pregledu razvitih posnetkov.
Seveda je nakup starega fotoaparata tudi tvegan, a če je bil kolikor toliko spodobno hranjen, ne bi smelo biti večjih težav. Fotoaparat najlažje preverimo, če odpremo zadnji del, kjer se vstavi film, in nastavimo čas na eno sekundo, ga napnemo in sprožimo. Pred tem nastavimo zaslonko na f8. Zavesa oziroma zaklop se mora v celoti umakniti, zaslonka na objektivu se mora zapreti. Če je s tem vse v redu, preverite delovanje svetlomera, za to je najbolje imeti s seboj digitalni fotoaparat, in primerjajte rezultate. Pri tem ne pozabite nastaviti ISO na obeh fotoaparatih na isto vrednost. Preverite še objektiv, z zadnje in prednje strani ga poglejte proti viru svetlobe, če je čist, je velika verjetnost, da je z njim vse v redu. Priporočamo vam obisk fotoservisa, v marsikaterem, recimo Fotomehaniki, vam bodo fotoaparat preverili zastonj. Če je fotoaparat dolga leta stal, ga je pametno podmazati, prej se seveda pozanimajte, koliko vas bo to stalo. Verjetno vas zanima, zakaj smo izbrali fotoaparate med letnikoma 1975 in 1985. Pri starejših lahko naletite na neprijetnost, ki se ji reče nezdružljiva baterija. Ti fotoaparati so uporabljali baterije na osnovi živega srebra, ki so v Evropski uniji in večini sveta prepovedane in jih zelo težko dobite. Po letu 1985 pa je večina fotografskih podjetij prešla na samodejno ostrenje.
Kakor koli že gledate na stare, analogne fotoaparate, vam priporočamo narediti ta korak nazaj. Ne bo vas stal veliko in spoznali boste, kako je bilo včasih. Ali je bilo lažje ali težje, pa je odvisno od vas.
Leica
S fotoaparati Leica ne boste zgrešili, a pripravite se razvezati mošnjiček. Pod tisočaka težko dobite spodoben objektiv, pod 300 evri pa le kakšno starejšo in dodobra izkoriščeno M3. Kljub temu ima Leica tudi dobre strani, predvsem to, da cena opremi ne pada, ampak se v nekaterih primerih celo zvišuje. Poleg tega je fotografiranje s takim fotoaparatom popolnoma drugačno doživetje kot s klasičnim zrcalnorefleksnim. V Sloveniji boste rabljeno Leico dokaj težko dobili, v tujini veliko lažje. Če so vam taki fotoaparati všeč, a si ga ne morete privoščiti, je še kar nekaj alternativ. V prvi vrsti so tu Voigtländerje Besse serije R, ki za Leico ne zaostajajo dosti. Minolta je pred leti sodelovala z Leico, plod tega je model CLE. In morda še najcenejši vstop v ta klub, Contax T, ki je sicer kompakt, a ima enak način ostrenja in odličen objektiv.
Iz filma v računalnik
Fotolaboratorij ali spreminjanje kopalnice v začasno razvijalnico? Oziroma prepustiti delo drugemu ali se s filmi poigrati sam? Za razvijanje barvnih filmov je odločitev preprosta, fotolaboratorij. Tam vam bodo to naredili za nekaj evrov, več vas bo stalo branje na medij. Razvijanje črno-belih filmov vas bo stalo veliko več, tudi 10 evrov, odvisno od fotolaboratorija. Če najdete kakšnega zanesenjaka, ki doma ali v klubu sam razvija filme, ste na konju, saj boste tako prišli skozi veliko ceneje. Še vedno pa vam preostane branje slik. V tej številki Mojega mikra smo preizkusili dva čitalnika, za boljšo kakovost vam priporočamo pravi filmski bralnik, po možnosti s tehnologijo odstranjevanja prask in prahu (ICE, FARE). A bodite pripravljeni na šok, cena bralnikom zaradi majhne ponudbe raste in za deset let rabljenega boste lahko odšteli skoraj toliko kot za novega.
Moj mikro, marec - april 2014 | Alan Orlič
