Predlagana sprememba odstavka črta besedno zvezo »z namenom prodaje«, s tem pa se vsebina odstavka ne bi mogla bolj spremeniti. Po novem v »folku« razumljivi govorico to pomeni, da bodo kaznovani vsi, ki na svoje pomnilnike naložijo nelegalno glasbo, filme in programe, katerih skupna vrednost presega pet tisočakov. Predlagatelj spremembo upravičuje z dejstvom, da večina ali pa celo vsi nelegalne datoteke prenašajo za lastno uporabo, in ne za prodajo, torej se mora zakon prilagoditi novim razmeram. In dodajo, po mojem mnenju neprimerno in bedasto primerjavo, inteligentno na ravni triletnega »froca« ali še manj: »Kdor ukrade kolo, je storil kaznivo dejanje, pa če se z njim sam vozi ali ga proda!«. Tako preprosto pa ne gre. Če nekdo ukrade kolo, je ukradel fizično stvar, unikat, lastnik kolesa ne more z njim več razpolagati. Zato je pri kraji avtorsko zaščitenih del težko govoriti o klasični kraji, še manj pa dajati takšne in podobne primerjave. S prenosom datoteke smo le ustvarili še eno njeno kopijo – po klasični definicij kraje nismo ničesar ukradli. Smo le nelegalno uporabili nekaj, za uporabo česar morali plačati!

Predlagatelji spremembe tega in še nekaterih drugih zakonov, o čemer je tekla polemika zadnji mesec, prehitevajo stvari. Dokazano je, da je stopnja piratstva močno padla povsod tam, kjer imajo uporabniki na voljo cenen, enostaven in udoben način kupovanja digitalnih vsebin – recimo Applov iTunes v povezavi z glasbo in filmi. Zato mora naša politika lobirati pri evropskih organih, predvsem tistih, ki zagovarjajo skupni trg, naj pritisnejo na vse ponudnike digitalnih vsebin, programske opreme, storitev in tudi strojne opreme, ki svoje »stvaritve« prodajajo po vsej Uniji z izjemo Slovenije, naj spremenijo svoje početje! In tudi zagroziti, da v nasprotnem primeru Slovenija ne bo spremenila svoje zakonodaje po nareku Evrope, vse dokler se ta praksa poniževanja slovenskega trga s strani globalnih multinacionalk ne bo spremenila. Šele ko bo vse to na voljo, se lahko pogovarjamo o spremembah zakonodaje, ki bo sankcionirala tistih nekaj preostalih uporabnikov, ki bodo raje piratizirali kot kupovali. Pa še takrat naj bo zakonodaja logična in najprej prijazna do državljanov, šele nato, če to ne bo v nasprotju s prvim, do lastnikov avtorsko zaščitenih del.

Ker so si predlagatelji dovolili javno izreči primerjavo s krajo kolesa, lahko hitro najdem nasprotno primerjavo. Kako bi bila videti zakonodaja, v kateri bi državljani Slovenije morali plačevati desetkrat več za vožnjo po evropskih in slovenskih cestah od drugih Evropejcev, policija pa bi lovila in kaznovala Slovence, ki bi si vseeno upali zaviti nanje in nič plačati? Približno tako se počutimo, ko je govor o cenah izdelkov pri nas, o njihovi dostopnosti oziroma nedostopnosti in o dostopu do poceni digitalnih vsebin. S tem se pač ne moremo sprijazniti. Dobršen del Slovencev piratizira zaradi takega odnosa, in ne zato, ker ne bi bili pripravljeni plačati. Želimo si le enakih pogojev, kot jih imajo vsi drugi državljani Evrope in celo nekatere evropske države, ki niso v Uniji.

Moj mikro, julij-avgust 2011 | Marjan Kodelja |