Simobil ni prodajalec skladb in albumov, zato se je za najemni model dostopa do glasbe pragmatično odločil s ciljem, da drugim operaterjem »ukrade« čim več uporabnikom, zlasti mladih, ki so njegov največji »konzumer«. Na roko mu je šlo dvoje. Je član večje skupine (Vodafone) in umi v glasbeni industriji so se spomnili na zahodni Balkan kot regijo, v kateri je 25 milijonov glasbe željnih kupcev. Cekini jim že žvenketajo v glavi. Na neki način vsi dobijo: Simobil uporabnike, lastniki avtorskih pravic denar, uporabniki, vsaj Simobilovi, pa kolikor glasbe želijo iz zbirke milijon skladb za 5 evrov mesečno. A le dokler ostanejo pri tem operaterju. V ozadju je sistem zaščite digitalnih pravic (DRM), kar pomeni, da glasbe, ki ste jo prenesli v telefon ali računalnik, niste kupili, kupili ste le pravico, da jo poslušate določen čas. A tudi poslušanje ni brez omejitev. Zato nas malce moti beseda »neomejeno«, ki jo Si.mobil uporablja v svojih oglaševalskih akcijah.

Osnova sistema sta predvajalnika za računalnik in mobilni telefon, ki ju je razvilo podjetje Real Networks. Skladbe so zaščitene s sistemom DRM, ki onemogoča njihovo prosto prenašanje v predvajalnike po lastnem izboru. To pa pomeni, da je poslušanje mogoče le prek uporabnikovega računalnika, v katerem je naložen program Muziq Manager, oziroma po njegovem mobilnem telefonu, v katerega morate naložiti mobilno različico tega programa. Čeprav so datoteke fizično na njegovih nosilcih (disk računalnika …), pa jih uporabnik zaradi DRM-ja ne more naložiti v druge predvajalnike (oziroma z njimi ne delujejo). Ni pomembno, katere, tudi ne v iPode, ki so v večini med slovenskimi glasbenimi navdušenci. To se nam zdi zelo velika omejitev, saj si ne predstavljamo, da bi šli ljudje na fitnes ali teči z mobilnim telefonom za pasom namesto, kot je običaj, z iPodom okoli nadlakti.

KAKO SO SKLADBE ZAŠČITILI?

Razumljivo je, da o DRM-zaščiti nihče noče povedati veliko podrobnosti. Iz podjetja Real Networks so nam sporočili, da so uporabili Microsoftov Windows Media DRM oziroma tehnologijo RAD/EA. Ta deluje tako, da je večina datoteke (99 %), ki vsebuje skladbo, po prenosu nameščena na uporabnikovem trdem disku oziroma pomnilniku mobilnika. Datoteka je šifrirana. Ostanek, ali 1 % skladbe v datoteki, imenovani EA, pa predvajalnik pri vsakem predvajanju dobi iz strežnika. To se sliši nekoliko za lase privlečeno, predvsem pa bi to pomenilo veliko težavo pri predvajanju glasbe po mobilnem telefonu. Če bi res vedno pri predvajanju vsake posamezne skladbe mobilnik najprej pogledal v strežnik, bi to pomenilo ponavljajočo se zahtevo po prenosu podatkov prek mobilnega omrežja. Glede na dejstvo, da Simobil naročnikom na neomejeno mobilno glasbo prenosa prek lastnega omrežja ne zaračunava, se ti morebitni prenosi ne poznajo na mesečnem računu. Težave pa bi se pojavile, ko bi bil uporabnik v tujem omrežju ali pa v prostoru, kjer ni signala mobilnega omrežja.

Microsoft tehnologijo opisuje nekoliko drugače. Pravi, da je datoteka, ki vsebuje skladbo, zakodirana s šifrirnim sistemom javno-zasebnih ključev. To pa pomeni, da je celotna skladba na disku ali pomnilniku, vendar je predvajalnik ne more predvajati, dokler iz strežnika ne dobi ustreznega šifrirnega ključa (ali tisti famozni 1 odstotek skladbe). To je razumljivejše. Če ima naročnik še dovoljenje za predvajanje, mu strežnik ugodi in pošlje ustrezni ključ, sicer pa ne, in skladbe, ki jih ima pri sebi, postanejo zanj neuporabne.

Kot so nam povedali pri Simobilu, tako deluje, ko ima njihov naročnik »najete« skladbe v svojem računalniku oziroma na disku in jih želi predvajati. Pri vsaki skladbi se predvajalnik dejansko poveže s strežnikom in pridobi dodatno datoteko. Če je kaj narobe z internetno povezavo, recimo. da imate glasbo v prenosniku, tega pa odnesete na vikend, kjer želite biti priložnostni »DJ«, glasbe ne boste mogli predvajati.

KAKO PREVERJAJO?

Vrnimo se še za hipec nazaj k predpostavki, da mobilnik vedno dobi ustrezni ključ ali manjkajoči del skladbe, kakor koli že razumete ta sistem DRM, iz strežnika. Če bi res to delovalo na ravni vsake skladbe posebej, bi se zagotovo pojavile omenjene težave.

Zato se ta postopek izvede enkrat mesečno. Razumljivo, kajti ko enkrat plačate mesečno naročnino, je operaterju jasno, da vam mora vsaj za naslednji mesec zagotoviti normalno delovanje storitve. Tudi če ste v tujini ali nimate signala omrežja. Zato predpostavljamo, da ima datoteka EA oziroma šifrirni ključ rok trajanja en mesec, po preteku tega pa uporabnik iz strežnika resnično dobi nov ključ, ki pa je spet verjetno enak za vse skladbe, ki jih ima na svojem disku oziroma pomnilniku telefona. To pa res ne pomeni velikega podatkovnega prenosa! Kot so nam povedali, gre v tem primeru za datoteko, v kateri je zapisana licenca za določen čas enega meseca.

Tako je v veliki meri preprečeno, da bi se uporabnik naročil na neomejen glasbeni paket, ko pa bi si prenesel dovolj skladb, bi naročnino prekinil. Treba je vedeti, da gre za posebno obliko modela dostopa do digitalne glasbe. Te fizično ne kupimo, kupimo le pravico, da jo določen čas poslušamo! Vprašanje, ali je mogoče sistem DRM obiti, verjetno tudi ni na mestu, saj je veliko drugih, preprostejših, a nelegalnih načinov, kako dobiti skladbo, ki jo želite. Najem skladb je namenjen ljudem, ki nočejo »krasti«, hkrati pa si ne želijo imeti skladbe večno na nosilcu, katerega lastnik so. Če pa to želite, boste lahko prek Simobilove glasbene trgovine kupovali tudi skladbe oziroma albume brez DRM-ja.

Telekomunikacije, december 2009 | Jan Kosmač