S tem je WTO v osnovi povedal, da obstajajo nekateri dokazi, da lahko mobilni telefoni povzročajo raka. Ni pa nujno, da ga, WHO je dejal zgolj to, da obstaja sum, da je to mogoče. Pred tem je ta organizacija trdila, da ni nikakršnih sumov (na osnovi raziskav) za to. Elektromagnetno sevanje so uvrstili v kategorijo potencialno karcinogenih snovi, kjer so tudi bencin, izpušni plini, svinec in kava!

Zaradi te objave se do danes ni nič spremenilo. Ljudi, ki opravljajo dolge pogovore, veliko bolj skrbi, ali bo baterija to zdržala, da ne bo prišlo do prekinitve povezave, da strošek ne bo previsok, kot pa da bodo morda nekoč v prihodnosti zboleli zaradi pretirane uporabe mobilnega telefona. Če pa se slučajno začne beseda vrteti o tem problemu, potem se tolažimo, da nobena raziskava, ki je bila opravljena do zdaj, še ni nedvoumno pokazala, da so mobilni telefoni škodljivi. Veliko stvari je še vedno nejasnih. Rezultati raziskav, ki so bile izvedene zadnjih deset let, so protislovni, upoštevajo podatke, ki so že zdavnaj zastareli, nekatere so marketinško podprte s strani industrije, tako da je jasno, kakšna je njihova ugotovitev, spet druge pa so podprte s strani podpornikov teorije zarot, kjer je zaslediti pretiravanje! Nič čudnega, če so zaradi tega uporabniki zmedeni! In edino, kar je kristalno jasno, je, da je treba izvesti veliko več raziskav in pridobiti neprimerno več podatkov.

Znanstveniki zelo dobro razumejo širjenje elektromagnetnih valov. Znano jim je, da sevanje visoke frekvence, kot je na primer rentgen, povzroča raka, če je človek izpostavljen večjim dozam. Mobilni telefoni sevajo veliko nižje frekvence elektromagnetnega valovanja, nikomur pa ni jasno, ali lahko tudi te povzročijo stalne biološke spremembe v telesu. Ker imajo ljudje običajno mobilni telefon blizu telesa, prislonjenega na uho ali v žepu, so nekateri znanstveniki zaskrbljeni. Verjamejo namreč, da radijsko valovanje, ki prodira v notranjost organizma, lahko poškoduje celice ali celo njeno verigo DNK. Spet drugi pa trdijo, da gre pri tem le za neškodljivo ogrevanje tkiv? V vsakem primeru pa velja pravilo, da če je telefon od telesa oddaljen le 1 centimeter, to zmanjša sevanje, ki prodre v telo, za stokrat.

Najbolj nejasno je, kako mobilni telefoni vplivajo na otroke, zato so kljub pomanjkanju dokazov nekatere države (Finska in Francija) javno izrazile zaskrbljenost in pozvale svoje državljane, naj dobro premislijo, preden dajo mobilni telefon svojim potomcem. Otroci, ki zgodaj začnejo uporabljati mobilni telefon, bodo v svojem življenju dlje izpostavljeni sevanju kot starejši, ki so prvi telefon dobili v zrelih letih. Znanstvenike tudi skrbi vpliv sevanja na otrokov živčni sistem, ki še ni v celoti razvit, prav tako pa otrokovi možgani vsebujejo več tekočine kot možgani odraslega, njihova lobanja pa je tanjša, zato elektromagnetni valovi lahko prodrejo globlje. To pa so posebnosti, ki jih večina znanih raziskav ni upoštevala.

ALI SAR ZAVAJA?

Proizvajalci mobilnih telefonov se zelo radi hvalijo z vrednostjo SAR, ki jo dosegajo njihovi izdelki. Sicer tega ne govorijo naglas, vendar nas hočejo prepričati, da so izdelki zaradi tega tudi varni. Težava pa je v tem, da je SAR administrativno določena meja, s katero države preprečijo, da bi na njihovem trgu prodajali »slabi« izdelki, ki se nanašajo na raziskave, izvedene pred tridesetimi leti.

SAR je stopnja, s katero celotno telo absorbira energijo radijskega elektromagnetnega sevanja, ki jo merijo v vatih na kilogram (W/kg). Za varno se štejejo vrednosti SAR pod 1,6 W/kg. Poznavalci pa svarijo, da kupci ne smejo uporabljati tega podatka za primerjavo med telefoni, saj gre za največje izmerjene vrednosti. Koliko energije uporabnik sprejme med telefoniranjem, je odvisno od kakovosti sprejema oziroma od tega, s kakšno močjo zaradi tega oddaja telefon. Tako lahko dober telefon, ki ima zapisano višjo vrednost SAR, večino časa oddaja manj energije kot slabši telefon, ki ves čas oddaja na meji, ki jo določa njegov podatek o SAR-u, pa čeprav je ta nižji od SAR-a dobrega telefona. Kogar skrbi izpostavljenost sevanju, lahko v svoj telefon namesti aplikacijo Tawkon (ali podobno), pod pogojem, da deluje v njegovem telefonu, ki ga z vibriranjem opozori, ko izmerjeni SAR doseže mejo. Takrat se lahko uporabnik odloči, da uporabi za nadaljevanje pogovora zvočnike ali se premakne tja, kjer je signal boljši in bo zato njegov telefon oddajal z nižjo močjo. Zavedati pa se mora, da bo obveščen, da je telefon dosegel mejo, ki je sprejeta kot varna. O tej pa se vsi ne strinjajo.

Henry Lai, profesor univerze v Washingtonu, ki je pregledal raziskave o biološkem vplivu sevanja, pravi, da bi morali vedeti, kje je tista meja, kjer opazimo vpliv sevanja na človeški organizem. Izvedene so bile raziskave na miših in podganah, kjer so opazili biološke vplive že pri neprimerno nižjih ravneh izpostavljenosti sevanja, v povprečju okoli 0,022 W/kg. S tem podatkom pa si veliko ne moremo pomagati, saj še ne pomeni, da je enako tudi pri človeku, prav tako pa je šlo pri miših in podganah za začasne vplive. Vseeno pa obstaja razlog za skrb.

Treba pa je tudi vedeti, kako se SAR v praksi meri. Navodila za merjenje predvidevajo, da je telefon med meritvijo oddaljen od telesa med 1,5 in 2,5 centimetra. V praksi to pomeni, da če bi merili SAR, ko je telefon prislonjen na uho, bi verjetno dobili višje rezultate.

ZASTARELI PODATKI

Prva raziskava, na kateri temelji standard SAR, je bila izvedena leta 1980. Podgane so naučili, da pritisnejo »gumb« za hrano, ko slišijo piskajoč zvok, nato pa so jih obsevali z elektromagnetnim valovanjem frekvence 1280 ali 5620 MHz, v intervalih, krajših od 60 minut toliko časa, dokler se naučen vzorec obnašanja podgan ni spremenil in se njihova telesna temperatura ni dvignila za eno stopinjo. Verjeli so, da sevanje povzroča dvig temperature, poleg spremembe vedenja. Štiri leta pozneje so podobno raziskavo izvedli še na opicah, ki so jih obsevali s frekvencami 225 MHz, 1300 MHZ in 5800 MHz. Spet dokler se ni spremenilo njihovo obnašanje in se je telesna temperatura dvignila za 1,8 stopinje. Na podlagi rezultatov obeh raziskav so znanstveniki ugotovili, da se vedenje živali spremeni pri SAR-u 4 W/kg in času obsevanja med 30 in 60 minut. Uveljavljeni standard 1,6 W/kg ima korenine v teh raziskavah, sprejeli pa so ga uradniki.

Žive pa so tudi kritike standarda SAR, poleg tega, da temelji na zastarelih podatkih. Upošteva le vpliv kratkotrajne izpostavljenosti sevanja in ne upošteva morebitnih težav pri večdesetletni uporabi mobilnega telefona. Izračun tudi temelji na modelu moškega, težkega 90 kilogramov in zatorej ne upošteva fizičnih značilnosti manjših ljudi, predvsem otrok. Preprosto ne vemo, kje je prava meja SAR-a, zato ni odveč, da se vsak uporabnik potrudi, da kar se da zniža svojo izpostavljenost sevanju. Je pa SAR za potrošnika trenutno edina oznaka, ki vsaj približno pove, koliko bo izpostavljen sevanju pri uporabi mobilnega telefona.

Je sevanje mobilnih telefonov torej nevarno ali ne? Na to vprašanje še ni nedvoumnega odgovora, vendar je vseeno pametno o tem razmišljati in ne pretiravati pri uporabi mobilnega telefona. Pred nekaj desetletji so se znanstveniki dolgo časa kregali, ali cigarete povzročajo raka oziroma ali lahko za njim zboli človek, ki živi pod visokonapetostnim daljnovodom. Za rakom ne zbolijo vsi kadilci, pa tudi ne vsi, ki živijo pod daljnovodom. Zagotovo pa prej zbolijo ljudje, ki so nagnjeni k določeni obliki raka. Verjetno je zelo podobno tudi pri sevanju mobilnega telefona. Večina ljudi ne bo nikoli zbolela, bodo pa zboleli tisti, ki so nagnjeni in morda ne bi, če ne bi pretirano telefonirali.


Kako se zavarovati pred sevanjem?
Količina elektromagnetnega sevanja mobilnega telefona, ki ga absorbira telo, je odvisna od moči, s katero telefon oddaja (med pogovorom) in razdalje med telefonom in površino telesa. To je osnovno vodilo vsem napotkom, s katerimi se lahko sami zaščitimo.
• Ne imejte telefona blizu telesa. Moč signala pada s kvadratom razdalje, kar v praksi pomeni: če povečate razdaljo med telefonom in na primer ušesom za dvakrat, pade moč signala za štirikrat. Namesto, da telefon pritiskate k ušesu, ga raje držite centimeter ali dva stran.
• Pogovori naj bodo kratki. Manj časa ko se pogovarjate, manj časa ste izpostavljeni sevanju.
• Uporabljajte slušalke. Tiste s kablom so boljše od slušalk bluetooth, saj je ta vmesnik prav tako radijski, torej tudi te sevajo. Vendar neprimerno manj kot mobilni telefon. Če uporabljate te slušalke, jih snemite iz ušesa, ko jih ne potrebujete, saj nihče ne ve, kakšne so posledice dolgotrajne izpostavljenosti sevanju. Uporaba slušalk omogoča, da je telefon daleč od telesa (v torbici ali nahrbtniku), upoštevajoč prvo točko to pomeni, da bo telo sprejelo manj sevanja.
• Uporabljajte zvočnike telefona. Če nimate slušalk, lahko držite telefon pred sabo (recimo pol metra) in poslušajte sogovornika preko zvočnikov telefona. Slaba stran te metode je, da pogovor slišijo vsi v vaši neposredni bližini.
• Ko ni nujno, telefon popolnoma izklopite. Ponoči lahko telefon popolnoma izklopite, med drugim vas ne bo zbudil morebitni napačen klic. Toliko bolj, če imate telefon ponoči na nočni omarici blizu vaše glave. Namesto izklopa lahko uporabite tudi »letalski način«, ki izklopi vse radijske funkcije telefona.
• Izogibajte se uporabi telefona, ko je signal slab. Načelo delovanja mobilnega telefona je, da ta oddaja z močjo, ki je potrebna glede razmere v radijskem delu. Bližje ko smo bazni postaji, boljši je signal in telefon lahko oddaja z manj moči kot dlje od bazne postaje ali na primer v kleti objekta, kjer je signal slab. Večja ko je moč oddajanja mobilnega telefona, več sevanja boste sprejeli. Ni treba storiti veliko. Če ste v kleti in telefon zazvoni, se premaknite nekam, kjer je signal mobilnega omrežja boljši. Tako lahko sprejmete tudi do trikrat manj sevanja.
• Uporabljate sporočila SMS ali splet. Ko pišete kratka sporočila ali v telefonu uporabljate internetna komunikacijska orodja, običajno držite telefon daleč od telesa. Zato je telo manj izpostavljeno sevanju.
• Telefon naj bo v torbici ali nahrbtniku. Tudi ta nasvet je povezan s povečevanjem razdalje med telefonom in telesom.

Moj mikro, julij-avgust 2011 | Jan Kosmač