Tako kot so Rimljani pred dvema tisočletjema preplavili Evropo, to danes počnejo izdelovalci zabavne elektronike iz Japonske in Južne Koreje. Za njihovimi hrbti raste še en velikan, Kitajska, ki se pripravlja, da v nekaj letih uniči »osvajalce« in zahodne trge preplavi z izdelki pod lastnimi blagovnimi znamkami. Vprašanje je, kaj bo s Philipsom, edinim proizvajalcem televizorjev s še kolikor toliko evropskimi koreninami, ki se vedno težje spopada s konkurenco? Edina njegova prednost je tehnologija osvetlitve okoli televizorja, v drugih tehnologijah pa prevzema vlogo posnemovalca, zanaša se na tehnologije drugih, ki jih z zamikom vgrajujejo v svoje izdelke, in upa, da njihova blagovna znamka med kupci še vedno nekaj velja.

Tisti, ki so se upali, so priznali, da lansko leto zanje ni bilo najboljše, saj so se neprodani televizorji kopičili v skladiščih. Bolj so bili sicer navdušeni nad prodajo v začetku tega leta, saj se je ta izboljšala, vendar podatki tržnih raziskav spet kažejo ohladitev. In to kljub temu, da so ravno lansko leto z velikim medijskim truščem predstavljali 3D-televizorje. Upam si trditi, da smo funkcijo 3D dobili zato, ker se je gospodarska kriza pokazala za tršo od prvih predvidevanj in so proizvajalci nujno potrebovali nekaj, kar bo pri kupcih vzbudilo zanimanje. Če krize po kakšnem čudežu ne bi bilo, bi ta funkcija začela svoj pohod na trg verjetno šele letos (ali pa celo naslednje leto), z njo pa bi bili opremljeni le najdražji modeli. Zagotovo pa ne bi bilo stanja, ko imamo skoraj v vseh kategorijah po kak 3D-model. Počasnejše uvajanje bi bilo primernejše, ker bi bil čas, da se ustrezno odzovejo ponudniki vsebin, saj je še vedno in bo še nekaj časa največja težava to, da preprosto ni na voljo dovolj cenovno primernih 3D-vsebin.

Poplava 3D-modelov televizorjev v vseh cenovnih kategorijah kaže, da navsezadnje sama tehnologija ni tako zelo draga, kot so me prepričevali lansko leto. Aktivni tehnologiji, to je tista, ki zahteva draga in nerodna očala, se je pridružila pasivna z lahkimi in poceni očali in celo Toshibina, predstavljena konec lanskega leta na Japonskem, kjer očal ne potrebujemo (http://tinyurl.com/44cbur3). Spet pa se kaže želja po čim hitrejši predstavitvi, saj tehnologija še ni dodelana in po mojem mnenju še ni najprimernejša za trg! 55-palčni televizor ZL2 sem imel čas gledati pet minut, v majhnem in popolnoma zatemnjenem prostoru. Zakaj? Ker so tako dosegli, da so bile glave treh gledalcev, ki so bile hkrati tam, ravno na pravih mestih, in ker v nekoliko svetlejšem prostoru 3D-prikaz ne bi bil niti približno tak, kot bi moral biti. Demonstracija je žal trajala le slabih pet minut, tako da ne moremo povedati, kako bi se počutili po ogledu celovečernega 3D-filma. Vsebina je bila v dveh sklopih, realistična animirana futuristična risanka v slogu Vojne zvezd in posnetek krajšega plesnega performansa. Predstavnik Toshibe je priznal, da gre za prvo generacijo tehnologije. Prikazana globina je razmeroma majhna (občutek razdalje med predmeti v ospredju in predmeti v ozadju), tako da ne moremo pričakovati presenečenj, ko se žoga dobesedno ustavi tik pred gledalčevo glavo. Kljub kratki demonstraciji sem občutili »pritisk« v očeh, vendar je možno, da bi ta izginil po daljšem času, ko bi se oči navadile na nov položaj. Prav tako so bile nekatere podrobnosti, predvsem v risanki, preveč zamegljene, neostre. Vendar je možno, da je bila vsebina namenoma taka. Vseeno pa je tehnologija napredek v pravi smeri, očala so pri gledanju doma popolnoma nepotrebna. Po drugi strani pa tehnologija zahteva neprimerno višjo ločljivost zaslona, pri tem modelu je ta 4096 x 2160 pik (4-krat HD), kar pod črto pomeni, da bo televizor peklensko drag. Ko že govorim o ločljivosti − tudi Sharp je pokazal model televizorja visoke ločljivosti, ki pa ni 3D. Obe zgornji številki podvojite, pa boste dobili njegovo ločljivost. Res je, tak televizor lahko prikaže fotografijo, kot je bila posneta s fotoaparatom. Vprašanje pa je, ali si tega želimo, sploh kažemo fotografije na televizorju in ali ločljivost HD za tak prikaz ni dovolj?

Ni pa za proizvajalce televizorjev 3D edini adut. Drugega vidijo v »tlačenju pameti« v televizor. Morda je to celo uporabno. Televizor priključen v internet, v njem pa dostop v internet in aplikacije za Facebook, YouTube, video na zahtevo in podobno. Naj mi kdo pove, čemu bi Facebook sploh hotel uporabljati na televizorju, saj imam v ta namen pametni telefon. Pametno so mi dejali, da ni nujno, da je Facebook osebna zadeva, lahko je tudi družinska … Pojavili so se celo »daljinci«, klasični na prvi strani in s popolno tipkovnico na drugi, da bi bilo pisanje »postov« preprostejše. Nekateri so mi celo predlagali, naj povežem njihov televizor z njihovo tablico, ki bo upravljala televizor, hkrati pa ponujala popolno tipkovnico. Čemu bi to storil, če imam tablico, ki mi čisto spodobno omogoči delo s Facebookom, če tega sploh še uporabljam? Ste tudi vi opazili, da je nad Facebookom vse manjše navdušenje? Osebno se mi je zdela edina zanimiva aplikacija tista za video na zahtevo neodvisnih ponudnikov, kjer res imajo dobre naslove po zanimivih cenah. A ti nimajo pravic za Slovenijo, kar pomeni, da lahko imamo pametni televizor, vendar ta ne bo mogel ponujati vsega, kar ponuja prebivalcem večjih držav!

Smešno je slišati moškega, ki se hvali, da ima najtanjšega in najlažjega na svetu. A tak je trend med tabličnimi računalniki, da ne bo pomote. Ni pomembno, ali ima tak izdelek trenutno Toshiba, saj se to lahko zelo hitro spremeni. Bo pa konkurenca še malce »popilila« debelino ohišja, četudi bo izdelek na pogled še nekoliko krhkejši, le da prevzame primat. Vprašajmo pa se, ali je milimeter ali dva in nekaj gramov res pomembno. Tako pač je, če nimaš v rokah nič pametnejšega, da bi se tepel z Applovimi izdelki. Enako velja za novo kategorijo prenosnikov. Intel je kategorijo ultratankih prenosnikov napovedal, nekateri proizvajalci pa so jih že pokazali. Spet je jasno vidno, da jih moti priljubljenost Applovega Aira, saj se vsi zgledujejo po njem glede tankosti in tudi tega, kako so izdelane in kakšne so tipke tipkovnice. Spet pa se lahko vprašamo nekaj čisto preprostega. Ali potrebujemo ultratanek prenosnik, kot napravo, ki se uvršča med tablične računalnike in normalno debele in težke (a tudi zmogljivejše in cenejše) prenosnike?

Zame so bili glavni zvezdniki sejma IFA Kitajci. Imeli so razstavne prostore, velike nekaj kvadratnih metrov, in ne tako razkošne kot »zvezdniki« iz Japonske in Južne Koreje, ki so si privoščili polovico ali celo razstavno dvorano. Samsung in LG sta med seboj celo tekmovala, kdo bo imel na drogovih pri vstopih na razstavišče več svojih zastav. Kitajcev pa je bilo neprimerno več kot listja in trave. Prikazali pa so skoraj vse, kar so prikazovali veliki. Vem, da imajo težave pri obliki, kakovosti in neprepoznavnosti svojih blagovnih znamk. Tega se zavedajo tudi sami, in ovire, ki jim preprečujejo, da bi preplavili trg izdelkov zabavne elektronike, počasi, a zanesljivo premagujejo. Potrebujejo še nekaj let, kaj pa se bo zgodilo takrat, še nihče ne ve.

Moj mikro, oktober 2011 | Marjan Kodelja |