Zakaj tega ne storijo in še vedno pojmujejo kot obračunsko »osebo« kartico, ne pa uporabnika? Zaradi preprostejšega preprečevanja iznajdljivosti uporabnikov, zlorab in zaradi varljivega prepričanja, da tako več zaslužijo. Morda, a to zgolj zato, ker niso sposobni oblikovati novih obračunskih modelov, ki bi pod črto na koncu prinesli več. Neumna posledica tega pa je, da je penetracija mobilnih uporabnikov prek 100-odstotna. Kar je paradoks. Kako lahko storitev uporablja več uporabnikov, kot jih je v državi? Ne more. Lahko pa ima ena oseba več kartic. Eno v telefonu, drugo v prenosniku in tretjo v še kakšni mobilni napravi. Podjetja si lahko privoščijo več kartic, uporabniki, ki smo cenovno občutljivejši, pa ne. Zato kartico prestavljamo iz naprave v napravo. Ko je v mobilnem telefonu, s prenosnikom ne moremo v internet, ko je v njem, je telefon neuporaben. Logika operaterjev je takšna: če bo uporabnik hotel uporabljati dve napravi, naj si omisli dva paketa. Enega za prenosnik, drugega za telefon, in ker bo tudi s telefonom sem ter tja želel tudi skočiti v splet, bo operater še nekaj malega zaračunal. Kako sprevržena je ta logika! Se operaterji ne zavedajo, da bodo višji prihodki v prihodnosti povezani z boljšimi storitvami in večjim zadovoljstvom uporabnikov, ne pa z dviganjem cen ali siromašenjem storitev?

Zakaj ne bi bila obračunska »oseba« prava oseba, torej uporabnik, ki bi storitve uporabljal prek različnih naprav? Takrat ne bi bilo več pomembno, kaj ima uporabnik v rokah, temveč kaj dela, in te transakcije bi mu operater tudi zaračunal. Zakaj ne bi brskal po spletu in sočasno telefoniral, operater pa bi mu obračunal dostop po prenesenih podatkih ali neomejeno, pogovor pa, kot je zanj običajno? V razmišljanju gremo lahko še korak naprej. Obračunska oseba je družina z X člani in Y številom naprav, vsaka s programskim ekvivalentom kartice SIM. Možnosti je, kolikor hočete, edina težava je v tem, da bi morali operaterji preiti s trenutnega klasičnega pogleda na uporabnika in števec na liniji v bolj spletni pogled, ko je interakcij med uporabniki in njihovimi napravami kolikor hočete. Eksponentno pa se povečajo tudi možnosti zaračunavanja, in to tako, da so uporabniki zadovoljni s storitvami, ki jih plačajo, zato ne nergajo, ker so mesečni računi morda drugačni, višji. Saj navsezadnje za ta denar dobijo več, kot so nekoč. Pa še kartic jim ni treba prestavljati iz naprave v napravo, kar je danes, ko so reže skrite nekje pod baterijami naprav, zelo nadležno opravilo.

Ker bo v prihodnje vedno več mobilnih naprav oziroma bodo z vgradnjo modulov za mobilna omrežja postale mobilne tudi naprave, ki danes to še niso – na primer fotoaparati, kamere –, česa drugega kot izumrtja kartic SIM v klasični obliki niti ne moremo pričakovati. Te ne bodo mogle več obstajati, zamenjale jih bodo programske rešitve s popolnoma enako nalogo – identifikacijo in avtentifikacijo uporabnika v omrežju. Z enako stopnjo zaščite pred zlorabami tako uporabnika kot tudi operaterja. Ker pa to pomeni tudi spremembo filozofije in ustaljenih načinov komunikacije med operaterji, se bojim, da do tega še ne bo prišlo kmalu.

Telekomunikacije, September 2009 | Marjan Kodelja |