Naj na tem mestu vas, spoštovane bralce, najprej opomnim, da se nikdar nisem zanimal, kaj šele navduševal, nad avdio/video tehniko, se pa preživljam s fotografijo in mi digitalno ni tuje kot upokojencu iPod. Vseeno je za mano nadvse zanimiva in obenem tako žalostna kot tudi smešna izkušnja – jaz in digitalna televizija, skorajda vodnik, kako ne kupovati televizij ali sploh česarkoli.

LCD NAJ BO …

Ko je postalo jasno, da bo dobri stari Gorenjev sprejemnik moral med nevarne odpadke, sem se najprej odločil, da bo novi sprejemnik tipa LCD, druga odločitev pa, da bo tudi tokratni »domač«, torej Gorenjev. No, kaj kmalu sem »poštekal«, da so Gorenjevi televizorji manj domači od srbske solate, pa tudi nobenega cenovno ustreznega »full HD« modela takrat ni bilo v ponudbi – to sem si namreč z odločitvijo, da televizor kupujem za novih 22 let, zastavil kot enega od pogojev. Z Gorenjem tako ni bilo nič in odločil sem se za enega od Toshibinih LCD-televizorjev, predvsem zato, ker so v nekaterih testih razglašali visoko kakovost prikazovanja analognega TV-signala in kakovost njegove slike nasploh. Poleg tega je dovolj velik, polno podpira HD in je, ne nazadnje, tudi ličen na pogled.

… PA ŠE DVOJČEK ZRAVEN

Ker sem bil pred peripetijami s televizorji nezadovoljen tudi s svojim internetnim ponudnikom in je stacionarni telefon zazvonil zgolj na vsaka dva meseca, ko se je name z vprašanjem, ali podpiram politiko predsednika vlade, obrnilo sicer prijazno dekle, sem se odločil, da obenem dodobra prevetrim tudi naše domače telekomunikacijsko omrežje in tako pri novoizbranem ponudniku naročim zmogljivejšo internetno povezavo ter digitalno televizijo, ki bo šla lepo »vkup« z novim TV-sprejemnikom, telefona pa se znebim.

SERVISER, KI NE IZOBRAŽUJE

»
Prišiba« čez nekaj dni v podrtem avtomobilu »model« v trenirki; pravi, da je serviser. Spustim ga naprej, nakar se takoj loti dela. Ko mi je razmetal odvečno embalažo po dnevni sobi, mi pride povedat, da bom moral kupiti še te in te kable, kajti oni da ponujajo samo k opremi priložene kable in če se ti izkažejo za prekratke, so daljši moj strošek. OK, prav, že za večje neumnosti sem plačeval, bom pa še za par kablov. Nato je preveril, da vse deluje in … nasvidenje?! Čakaj, čakaj; kaj pa kakšna razlaga, kako stvari sploh funkcionirajo; modemi, set-top boxi, komunikatorji, kakšne kable dokupiti, kako jih povezati, katera stvar opravlja katero nalogo, na kaj paziti ...? Odgovor je bil kratek in jedrnat; mi naročnikov ne izobražujemo, ampak jim ponujamo storitve(?)! No, na moje vztrajanje z malce zvišanim tonom (najbrž zaradi zvišanega pritiska), da si sam njegove delovne naloge malce drugače razlagam, si le vzame deset minut, mi na hitro razloži namen ter funkcije napravic in se odpelje v sončni zahod. V eno sem prepričan; »model« gotovo ni (bil) plačan po urni postavki …

MANJKAJO KABLI? MALENKOST …

Jasno, stvari so se morale še malce zaplesti in potrebnih (LAN-) kablov, ki morajo biti zaradi večje razdalje med modemom in set-top boxom (STB – pretvornik iz digitalnega v analogni signal, naprava, potrebna za vsak TV-sprejemnik posebej) višje kakovosti, v domačem kraju ni bilo naprodaj, zato sem ponje »skočil« v 35 kilometrov oddaljeno Ljubljano, kjer sem jih sicer našel in tudi kupil, niti približno pa to niso bili poceni kabli! Ker imam en TV-sprejemnik v pritličju, drugega pa v prvem nadstropju, je bilo treba kabel spraviti skozi betonsko ploščo. »Najbolje, da ga speljem kar skozi že obstoječo luknjo, ki je doslej gostila antenski kabel,« sem si dejal. Izkazalo se je, da bo treba premer luknje vendarle malce povečati, saj je priključek novega kabla precej zajetnejši od priključka antenskega kabla. Niti pol minute nisem v rokah držal vrtalke, ko je sveder v plošči »zagrabil« armirno železo in vse do večera sem v sobi razbijal in preklinjal, dokler nisem šele naslednje jutro s stropa dnevne sobe v pritličju odstranil dela opaža, zvrtal nove luknje in svedra iz plošče izbil od spodaj gor …

Ko mi je naslednji dan vendarle uspelo vse naprave ustrezno povezati, je bil naslednji šok količina kablov! Naravnost neverjetno je, koliko »kablovja« se je nabralo; še toliko več, ker sem se odločil na novi LCD-televizor priključiti še sistem prostorskega ozvočenja, saj – čemu mi pa bo kakovostna slika, če je ne spremlja kakovosten zvok? V sobi, ki meri okroglih 20 kvadratnih metrov, se je nabralo za preko 70 metrov raznovrstnih kablov; ogabno, enostavno ogabno! Saj človek ne ve, kaj je huje: na stotine metrov kablov po vsej hiši ali naprave, ki delujejo brezžično in bojda cvrejo možgane …?

HUDIČ JE V PODROBNOSTIH

Potem pa je sledilo veliko razočaranje – kakovost slike … Naravnost šokiran sem bil nad kakovostjo prikazane slike, saj sem pričakoval nekaj več, nekaj boljšega od tistega, kar sem poznal doslej. Sem pričakoval preveč; sem se uštel, ko sem računal na to, da bo zadnji model LCD-televizorja v kakovost slike prekašal 22 let staro »Gorenjko«? Kratko malo – da.

Ves čas sem vedel, da ne smem imeti previsokih pričakovanj, vsaj glede prikaza analognega signala na novem sprejemniku, nisem pa bil pripravljen na tako porazno slabo sliko. Takoj pokličem ponudnika, kjer pravijo, da je z »linijo« vse v redu in se pri njih ne vidi, da bi bilo karkoli narobe. Odložim slušalko in hitro poiščem program Discovery, ki oddaja v HD-tehniki, da končno vidim to super sliko. Spet nič; čez ves zaslon se pojavi napis, da potrebujem ustrezen TV-sprejemnik, ki podpira tehnologijo HD. Že tik pred prehodom iz jeze v bes še enkrat pokličem ponudnika, razložim situacijo, jim povem da ustrezen TV-sprejemnik imam, oni pa mi lepo mirno razložijo, da to že, nimam pa ustreznega STB-ja, saj »moj model« sploh ne podpira HD-ločljivosti. Takšen, ki jo, pa je na voljo kot dodatna storitev za toliko in toliko evrov na mesec in, da bo mera polna, zame HD-ločljivost sploh ne pride v poštev, saj linija, ki vodi do moje hiše, ne premore kapacitete za prenos zadostne količine podatkov, ki jih TV-program v ločljivosti HD potrebuje! Torej sploh ni možnosti, da gledam kakršenkoli program v HD-ločljivosti? Kratko malo – ne.

Še huje je postalo zvečer; slika je preskakovala, se ustavljala, zvok je zamujal ali sploh izginjal in pojavljale so se različne motnje; vse od ličnih zelenih črt vzdolž celotnee slike do zares lepih barvitih modrih kvadratkov … Sledi klic h ponudniku, kjer so »resetirali linijo« in je potem zadeva funkcionirala normalno – deset minut. Spet kličem, tokrat obljubijo serviserja že naslednji dan. Možakar naslednji dan res pride in ugotovi težavo v trenutku, ko pogleda skozi okno. Tako mi razloži, da najbrž nikoli ne bom imel kakovosten slike, saj na bližnjem hribu stoji RTV-oddajnik, ki pa na telefonski kabel, ki do hiše poteka po zraku s sosednje hiše, deluje kot motnja; kabel tako iz okolice pobira raznorazne signale, ti pa vsi vplivajo oziroma znižujejo kakovost signala – televizijske slike. Pa tudi to še ni vse; resda moja hiša stoji štiristo metrov od telefonske centrale, ampak telefonski kabel je dolg vsaj trikrat toliko, vmes še večkrat razvejen, razcepljen in spojen, kar pa vse vpliva na jakost in kakovost signala – če je telefonska centrala vodno zajetje, do mene voda tako le še kaplja. Da bo mera polna, vse skupaj temelji na telefonskem omrežju, starem nekaj desetletij, ki pa nikakor ni v zavidljivem stanju. Serviser mi razkrije tudi vzroke za številne motnje v sprejemu ob večerih – TV-sprejemniki so prižgani v več gospodinjstvih, ljudje ob večerih deskajo po internetu in linija postane prezasedena …

STARA GORENJKA, KJE SI ZDAJ?

Kot pravi star pregovor, hudič je v podrobnostih, te pa nerad razkriva prav vsak, ki – nekaj prodaja. Popolnoma se zavedam, da bi si prihranil marsikateri siv las in živčni izpad, če bi se pred nakupom dodobra pozanimal o pojmih in načelih delovanja digitalne televizije ter dotičnih tehnologij, najbrž tudi, če bi redneje in pozorneje bral nasvete v reviji, ki jo držite v rokah. Pa tudi lepo vsoto evrov bi prihranil, moj edini strošek bi namreč bil strošek popravila starega TV-sprejemnika …

Resnica je, da je obstoječe telefonsko omrežje le na redkih koncih Slovenije kos zahtevam ali pač potrebam sodobnega »digitalnega potrošnika«, še manj pa potrebam ponudnikov telekomunikacijskih storitev. Resnica, morda kruta, je tudi, da je televizijska tehnologija, ki jo imamo danes kot vročo na trgovskih policah, enostavno prenapredna za telekomunikacijsko infrastrukturo, kot jo imamo v naši podalpski državici; v litrsko steklenico pač ne gre poldrugi liter vode.

Še najbolj prav ima Adi Smolar; bog ne daj, da bi crknil televizor, še posebej Gorenjev in 22 let star – tega boste najbolj pogrešali.

Objavljeno: Telekomunikacije April 2008 | Andrej Korenč