Ljudje se (ne)upravičeno bojijo elektromagnetnega sevanja; Wi-Fi v množico valov, ki jih je poln prostor okoli nas, doda še enega. Velja prepričanje, da Wi-Fi dogledno ni nevaren, a tudi največji zagovorniki tega hkrati priznajo, da ne obstaja nič takega, kot je pretiravanje v previdnosti. Nevaren ali varen, to ni več vprašanje, malo pesniško obarvano, saj je Wi-Fi postal nujno zlo, če ste vsaj malo mahnjeni na mobilne naprave. Pametnih telefonov in tablic ne moremo priključiti na kabel, da dosežejo internet. Nima smisla niti razmišljati o tem.
Pa smo pri vprašanju: kako pa? Ali še bolje: naj kupim tablico, ki ima tudi vmesnik za mobilno omrežje? Naše prepričanje, ki se ga nikakor ne moremo znebiti, če hočemo biti kolikor toliko racionalni, je, da ni treba. Prvič, tablica z vmesnikom za mobilna omrežja je dražja od modela, ki vmesnika nima. In drugič, da se lahko priklopijo na mobilni internet, moramo pri operaterju skleniti še eno naročniško (ali predplačniško) razmerje. Operaterji nam prav nič ne pomagajo. Še vedno je zanje naročnik entiteta, ki jo razumejo kot kartico SIM, in ne kot človeka. Tudi v primeru paketov z dvema SIM-karticama imajo to logiko. Že davno je bilo tehnično mogoče kartice ukiniti, jih zamenjati z virtualnimi in imeti naročnika z več napravami v enem naročniškem razmerju.
Kako torej tablico brez vmesnika za mobilna omrežja povezati v splet? Doma imamo za to Wi-Fi, zunaj doma pa tudi, če nismo ravno sredi neobljudene narave. Pred časom je zaživela zamisel o plačljivih brezžičnih javnih otokih, vendar se je izpela. Operaterji, ki so jih gradili, jih vse bolj opuščajo, saj je vse več brezplačnih. Imajo jih bari in restavracije, gradijo jih mestne oblasti. V večini večjih slovenskih krajev jih najdemo. Pa tudi če jih ne, ima vse več Slovencev v svojem žepu pametni mobilni telefon, z operaterjem pa sklenjeno naročniško razmerje z vključenimi MB (ali GB) podatkovnega prometa. Pametni telefoni imajo – grobo rečeno – funkcijo, s katero se spremenijo v usmerjevalnik Wi-Fi. Prek njega lahko v internet priključimo vsako tablico, pri tem moramo le paziti, da s podatki, ki jih prenesemo na tablico, ne presežemo mesečne količine, ki je del naročniškega paketa. Te pa je pri večini paketov več kot dovolj za branje pošte in občasni obisk kakšne spletne strani. Ne pa tudi za gledanje videoposnetkov z YouTuba do onemoglosti tablice ali telefona (beri: do izpraznitve baterije). Če to želite in imate hkrati dovolj denarja tudi za plačevanje dodatnega naročniškega razmerja, potem pa res morate kupiti tablico z vgrajenim vmesnikom za mobilna omrežja.
Grobo rečeno. 1 GB podatkov (mesečno) pomeni obisk deset tisoče spletnih strani, prenos 200 skladb ali dve uri videa. Tipična spletna stran je »težka« 100 KB, pod pogojem, da na njej ne pretiravajo s fotografijami. Na žalost so novičarske strani takšne, da je že na osnovni strani veliko fotografij, čeprav je vsaka posamezna majhna, pa se njihove velikosti seštevajo, tako da lahko en obisk »tehta« tudi nekaj MB podatkovnega prenosa. Velikost tipične skladbe je 5 MB, 30 minut videa pa okoli 250 MB (ta pa ne sme biti ločljivosti HD).
Moj mikro, maj – junij 2013 | Marjan Kodelja |
