E-učbeniki

O e-učbenikih se govori že nekaj let, vendar smo še vedno prisiljeni plačevati ceno, ko jo zahtevajo založniki. Ti pa, saj niso neumni, učbenike še vedno ponujajo na klasični način, kajti tako največ zaslužijo. Založniški lobi pa naj bi bil zelo močan in dobro povezan s tistimi, ki odločajo o spremembah v šolstvu.

»Težava« je v poslovnem modelu. Založnik plača avtorju izdelavo učbenikov, te natisne in »oglašuje« – tako da prepriča učitelje, da je ravno njihov najboljši. O tem, kako slednje poteka, raje ne bi izgubljali besed. In na koncu hoče še zaslužiti, in to, kot kaže, ne slabo, saj sicer ne bi bili tako krčevito proti e-učbenikom, zato je cena učbenikov takšna, kot pač je, in hrbtenice otrok takšne, kot so. Najbolje bi bilo, da bi se založnikov znebili. Avtorji bi oblikovali učbenike, ki bi jih odkupila država in jih potem v e-obliki in po občutni nižji ceni ponudila državljanom. Mi bi jih kupovali in natisnili s tiskalnikom ali pa bi jih učenci uporabljali z računalnikom. Še vedno bi jih lahko natisnili in prodajali tistim, ki e-oblike ne bi hoteli ali mogli uporabljati. A v občutno manjših količinah, za kar bi lahko poskrbela država, ki bi za začetek ustanovila lastno »knjigarno«. Zakaj lastno? Jasno je, da se bodo založniki krepko bojevali proti uvedbi e-učbenikov, saj so ti zanje zlata jama. Če jim uspe prepričati nekaj učiteljev, je to takoj nekaj tisoč prodanih izvodov, kar je količina, ki jo pri drugi vrsti literature lahko samo sanjajo. Če bi te založbe šle v izdelavo e-knjig, teh seveda ne bi mogle zaračunati po takšni ceni oziroma s takšnim dobičkom kot pri klasičnih, zato se branijo. Če bi država za učbenike ustanovila lastno knjigarno, založbo ali kakor koli bi to imenovali, bi s tem postavila pravila igre in založniki bi se kaj hitro temu prilagodili, saj bi ugotovili, da je bolje zaslužiti nekaj kot nič.

Prav tako je pri nas slabo na področju oblikovanja e-gradiv – elektronskih interaktivnih gradiv, s pomočjo katerih bi učenci lažje razumeli učno snov. Nekaj jih je bilo izdelanih, a na splošno njihova količina in kakovost zadnja leta stagnira. Oboje naj bi se spremenilo letos, upajmo le, da spet ne gre za prazne obljube. Kar nas skrbi, je dejstvo, da tudi v tem primeru ni časovnih rokov. Objavljen naj bi bil razpis in šele nato naj bi država videla, kako naprej. Vendar smo optimisti!

E-revije

Revije in časopisi po polžje stopamo na pot, ki so jo pred leti »odprli« bralniki e-knjig. Applov iPad je pokazal, da je kljub za branje e-revij dokaj neprimernemu zaslonu, primerna naprava, ki jo založniki revij in časopisov pričakujejo že vrsto let in ki naj bi končno omogočila, da bi lahko bralci revijo brali še kako drugače, kot izključno na papirju.

Letos pričakujemo poplavo tabličnih računalnikov, s čimer bodo tudi njihove cene postale ugodnejše. Največ bo zagotovo takih s sistemom Android, vendar bo pri kupcih še nekaj časa najbolj zaželen verjetno iPad. Pričakovati je tudi, da bomo leto priča vzponu refleksivnih tehnologij barvnih ploskih zaslonov, torej takih, ki za delovanje ne potrebujejo svetlobe iz ozadja, saj izkoriščajo svetlobo okolice. To pa pomeni, da bolj ko bo svetlo, bolje bomo videli vsebino zaslona. Ko bodo izdelovalci začeli v svoje tablice vgrajevati take zaslone (na primer tehnologija Mirasol, o kateri smo že pisali) lahko rečemo, da bodo te naprave postale idealne tudi za branje e-revij, in ne le črno-belih knjig, kot so za zdaj Kindle in druščina. Ni pa zaslon edino, kar je treba rešiti. Drugi, prav tako pomemben dejavnok, je dostop do interneta. Datoteka z e-revijo je neprimerno večja od tiste, v kateri je e-knjiga, zato bo še toliko pomembnejše, koliko nas bo stal stalni dostop v internet (mobilno omrežje) oziroma koliko bo na voljo brezplačnih točk wi-fi.

Tudi tu je vprašanje, kako se bodo na tehnološko osnovo odzvali založniki. Naši trenutno bolj ali manj tipajo in čakajo na izkušnje iz tujine. Jasno jim je, da je ta trenutek vstopiti na trg e-revij strošek, ki ga prodaja e-izvodov ne pokrije, tako da gre bolj za stvar ugleda in prikaz tehnološko naprednega razmišljanja, kot pa iskanje poslovnega modela in dobička, a v času gospodarske krize, ko se klestijo stroški levo in desno, je težko razmišljati o prestižu. A tako ne bo več dolgo. Kmalu se bo pokazalo, kateri pristopi so pravi, zato lahko pričakujemo, da bo leto 2011 zaznamovano ravno z elektronskimi izdajami revij ali pa se bo vsaj nakazala smer, v katero bo zadeva šla.

Slovenski HDTV-programi

HDTV–programi so v tujini že uveljavljeni, pri nas pa so bolj ali manj eksotika. Pri tem je delno kriva tudi država, ki je zaključila projekt prehoda na digitalno oddajanje, podelila koncesijo za komercialno oddajno mrežo (multiplex), pri tem pa zanemarila televizijo visoke razločljivosti. Tako že pravijo, da bodo za take programe zgradili novo mrežo, kar tehnično ni velika ovira, je pa zato velika birokratska ovira. Treba je namreč skozi znano dolgotrajno proceduro razpisa, podelitve koncesije, na katero se potem tisti, ki je ne dobijo, pritožijo in dosežejo, da se o njih n-krat ponovno odloča ali pa celo dosežejo razveljavitev razpisa … To pa traja in traja. Zato čakajo tudi televizije, ki se jim dejansko nikamor ne mudi. Ko bodo imeli na voljo omrežje po primerni ceni, bodo razmišljali, ali se jim splača investirati v HDTV-program in ali tega ponuditi gledalcem brezplačno ali pa bodo zanj zahtevali plačilo. Torej, tudi če bodo slovenske komercialne televizije izdale HDTV- program, ga bodo zelo verjetno najprej ponudile kabelskim in telekomunikacijskim operaterjem, ki ga bodo vključili v svojo programsko shemo. Zelo verjetno pa bodo zanj zahtevali plačilo, kakor bodo od njih plačilo zahtevali izdajatelji. To pa pomeni, da tudi če bomo imeli HD-programe slovenskih komercialnih televizij, ti ne bodo dosegljivi prek zraka (DVB-T).

Hitri internet za vse

Osnovni greh, da se veča razkorak med mesti in podeželjem, povsod po Evropi tiči v dogajanju pred desetletji, ko so evropske države odločile, da je treba privatizirati telekomunikacijski sektor. Lobisti so politike prepričevali, da so telekomunikacijska omrežja pomembna za delovanje operaterja, zato morajo biti v njihovi lasti, in uspelo jim je. Država je padla na trik in omrežja predala naprej, namesto da bi jih nacionalizirala in jih ločila od ponudbe storitev, kar bi bila edina pametna odločitev. Posledica te odločitve nam je znana. Bivši nacionalni operaterji so skoraj povsod dominantni, delujejo pa po tržni logiki in omrežja nadgrajujejo le tam, kjer se jim to zdi ekonomsko upravičeno. Če hočejo preživeti, se morajo enako obnašati tudi novonastali alternativni operaterji. Zato so podeželska področja vedno bolj zapostavljena. Če pa bi bilo omrežje ločeno od operaterjev in eno samo, potem bi države lahko ukazovale, kje naj se gradi, in zagotovo bi bilo manj Evropejcev brez hitrega interneta. A po toči zvoniti je prepozno, nazaj ne moremo!

Letos pričakujemo od države, da bo storila kaj oprijemljivega glede razvoja telekomunikacij. Nastaja nacionalni program, ki ga menda nujno potrebujemo, saj bo osnova za črpanje evropskega denarja. Veliko pa od njega ne pričakujemo, po že videnem bo namreč tudi v njem veliko visokoletečih zavez brez konkretnih rokov in načina izpeljave.

Program, se bojimo, ne bo veliko spremenil. Namesto tega bi se morali politiki stopiti skupaj in se dogovoriti za spremembo ustave, kjer bo hitri dostop do interneta zapisan kot človekova pravica. Kot tako jo bodo morali potem upoštevati tudi operaterji. Hkrati bi morala država tudi čim hitreje »sprazniti« frekvence, ki jih je do zdaj zasedala analogna televizijska mreža, se dogovoriti s sosedami, da ne bi prihajalo do motenj na obmejnih področjih, nato pa proste frekvence pravično razdeliti med operaterje. Z njihovo jasno zavezo, da bodo te uporabili tudi za ponujanje cenovno primernega hitrega interneta na podeželju, in ne le za izboljšanje sprejema v stavbah v urbanih središčih. Da ne bi prihajalo do zlorab, bi morala država zaveze operaterjev spremljati in reagirati, če bi se izkazalo, da se jih ne držijo. Ne pa tako kot do zdaj, ko v koncesijskih pogodbah marsikaj piše, tega pa nihče ne nadzira in sankcionira. Tipičen primer je koncesija za omrežje Wimax, ki ga ni izgradil nobeden od dveh koncesionarjev, sankcij pa tudi ni na vidiku.

Se bo kaj spremenilo? Bo država spodbujala razvoj brezplačnih javnih brezžičnih točk, bo preprečila ali vsaj omejila nepotrebno vzporedno gradnjo optičnih (ali kakšnih drugih) omrežij? Bo našla načine, kako prisiliti operaterje, da dostop do interneta, ki je veliko več kot izključno komercialna dobrina, enakomerno ponudijo povsod po Sloveniji? Veliko vprašanj, na katera še nimamo odgovorov. Nekaj pa je dejstvo – trg je pokazal, da stanje, kot je, ne more zdržati. Lansko leto so skoraj vsi operaterji dražili svoje storitve in nič jim ne preprečuje, da bi do podražitev prihajalo tudi letos. Slovenski uporabniki ne smemo sprejeti mišljenja, da moramo plačevati več, zato ker živimo v mali državi. Internet je pomemben za razvoj družbe in kot takega ga moramo tudi upoštevati!

Kaj bo z LTE-jem?

Hrvati so javno napovedali izgradnje prvega omrežja LTE že letos, naši operaterji pa so tiho. V svojih prostorih, torej laboratorijsko, so opremo nekateri že preizkusili, a ne vedo oziroma nočejo povedati, kdaj nameravajo začeti tudi izgradnjo komercialnega omrežja. Trenutni izgovor je, da čakajo na sproščenje frekvence analogne televizije, ki so zanimive, ker ni nizke in zato omogočajo večje dosege baznih postaj. Povedali so tudi, da se jim izgradnja LTEja na frekvencah 2,4 GHz ne zdi logična, saj je sprejem znotraj zgradb slabši in zato, ker je potrebno več baznih postaj. Dejstvo pa je tudi, a o tem so več ali manj tiho, da nimajo denarja za investicijo! Zato letos na žalost LTE omrežja v Sloveniji ne pričakujemo!

NA KRATKO

Veliko lahko pričakujemo na področju diskov SSD. Ti bodo postali trikrat hitrejši od klasičnih, mehanskih trdih diskov, njihova kapaciteta pa bo narasla na 500 GB. Kaj pa cene? Cene diskov SSD se bodo znižale, a ne na raven cen klasičnih diskov. Od njih bodo še vedno trikrat dražje, kar je bolje kot zdaj, ko so cene diskov SSD tudi do desetkrat višje.
…

Letos bomo priča večjemu številu procesorjev z vključenim grafičnim delom (grafičnim procesorjem), Intelov Atom pa bo dobil AMD-jevo konkurenco. Zaradi tega se utegne povečati priljubljenost poceni prenosnikov in namiznih računalnikov (nettop). Predvsem slednjih, saj se bojimo, da bodo tablični računalniki začeli spodrivati ultraprenosnike (netbooke).
…

Letos lahko pričakujemo nadaljevanje pohoda sistema Android v telefone, predvsem pa v tablične računalnike. Pričakovati je, da bomo priča poplavi tablic z Androidom, ki pa, če smo malce pobalinski, niso nič drugega kot povečani pametni telefoni. Apple je napovedal naslednjo različico iPada, ki bo verjetno predstavljena sredi tega meseca, čakamo pa na prvo tablico z Microsoftovim sistemom. Po našem mnenju je HP zamudil, njegov Slate z lastnim operacijskim sistemom bo na trg prišel prepozno, zato je vprašljivo njegovo sobivanje v svetu, kjer bodo prevladovali iPadi in Androidove tablice. Vse to pa pomeni tudi močnejši boj med tabličnimi računalniki in ultraprenosnimi računalniki. Menimo, da je njihova usoda kot samostojna kategorija naprav bolj ali manj zapečatena. Imajo pa tudi tablice svoje slabosti, kar se vse bolj kaže v premalo zmogljivem procesorju. Zmogljivejši procesorji za tablične računalnike, s tem pa tudi vstop Intela in morda tudi AMD-ja v te naprave utegne biti letos ena pomembnejših zgodb.
…

Tako bomo imeli na voljo vse več aplikacij tako za pametne telefone kot tudi za tablice. Razvijalci so ugotovili, da kljub dejstvu, da lastnik aplikativne tržnice zadrži del cene aplikacije in da se najbolj prodajajo aplikacije, ki so poceni, še vedno zaslužijo veliko, saj je ves svet njihov trg. V tem letu se bosta verjetno oblikovala dva poslovna modela. Aplikacije bodo bodisi brezplačne, a podprte z oglaševanjem, ali pa plačljive po ceni par dolarjev. Dober primer tega je igra Angry Birds, ki je v Androidovih napravah brezplačna , vendar jo je preneslo toliko uporabnikov, da z oglasnimi prihodki zaslužijo več, kot če bi bila igra plačljiva. Kaj pa pri nas? Mobitel in Simobil bosta oblikovala lastni tržnici, v katerih bodo lahko razvijalci prodajali aplikacije, sama pa bosta zadržala del prihodka.
…

Kaj pa računalništvo v oblaku? Po eni strani so mobilne naprave zanj največje upanje (govorimo seveda o delu oblaka za končne uporabnike) in pa tudi nevarnost. Če se bodo preveč uveljavile samostojne aplikacije, ki tečejo na strojni opremi telefona ali mobilne naprave, iz interneta pa črpajo le podatke, potem se »oblaku« ne obeta nič dobrega. Dober pokazatelj je morda kar sam Google, ki konec lanskega leta trga ni preplavil s svojim operacijskim sistemom Chrome OS, kot je prvotno napovedoval. To leto bo za oblak verjetno odločilno – ali bo zrasel ali pa se bo sesul. No ja, obstaja še tretja možnost, to pa je bojno polje standardov, kjer uporabniki ne bomo vedeli, česa naj se oprimemo, in se bo odločitev o tem, ali je oblak v trenutno veljavni obliki sploh nekaj uporabnega, prestavila v naslednje leto. Napovedi Microsofta o tem, da namerava razširiti HTML5, že dajo slutiti, da se bo nekaj zgodilo.
…

V internetu boste letos pomembni dve stvari. Že v prvih mesecih naj bi zmanjkalo prostih naslovov ipv4, zato bomo prešli na ipv6. Nekaj težav bodo imeli tisti, ki se temu ne bodo prilagodili. Sočasno bomo letos priča razmahu standarda HTML5.
…

Operacijski sistem Windows XP je z nami že zelo dolgo, a letos bo zelo verjetno njegovo zadnje leto, ko bo Microsoft še zagotavjal podporo zanj. Podjetja se bodo morala odločiti, s čim XP zamenjati. Bo to Windows 7 ali pa Windows 8, o katerem še že nekaj šušlja.
…

Kljub pilotskim projektom ostaja vprašanje, ali bo država dala letos večji poudarek odprtokodnim rešitvam. Čeprav se o Linuxu na namizju zadnje čase mogoče nekaj manj govori, to še ne pomeni, da je v zatonu. Le evforija ni več tolikšna, kar pa je za odprtokodno skupnost bolje. Ko ne govorijo le čustva, imajo več možnosti tudi za prodor v javno sfero. Težava je le v trem, da naša država govori, tu in tam da na papir nekaj v smislu »tovariši, mi moramo in bomo …«, naredi pa nič.
…
Če dovolite za konec še dve drzni napovedi. Pričakujemo, da bo letos vsaj eno družabno omrežje doživelo uspešen napad zlobnežev. Družabna omrežja bodo tudi prevzele primat medija za prenašanja spama in škodljivih kod od elektronske pošte. Wikileaks bo vse leto po kapljicah doziral depeše, zato ga bomo imeli počasi dovolj in sploh ne bomo opazili, ko bo objavljena kakšna res pomembna.