Kaj nas pa čaka v letu 2010? Bo kaj boljše? Tisti, ki so ali se čutijo bolj poklicane, nas zasipavajo s popolnoma nasprotujočimi se napovedmi. Eni pravijo, da je prišel čas, ko lahko gre le še na boljše, drugi pa, da dna še nismo dosegli in da bo še mnogo huje, kot je zdaj. In kaj je res? Nimam pojma. Upam, da imajo prav tisti, ki pravijo, da je luč na koncu tunela že vidna.
In kaj nas čaka zdaj? Na strojnem področju bodo stvari šle svojo dosedanjo pot. Računalniki bodo hitrejši, zmogljivejši in, kar je morda novost, bolj »zeleni«. Periferija se bo tudi izboljševala, nastajale pa bodo nove naprave, ki bodo v redkih primerih celo dejansko izboljšale naše vsakdanje življenje, v večini primerov pa nas bodo nasankali v nakup nečesa, kar nujno potrebujemo, je pa popolnoma nekoristno. Edina razlika bo morda ta, da novih zadev ne bo tako hitro na trgu, ker je pač kriza in se denarnim tokovom malce kolca.
Kaj pa programska oprema? Tu bodo stvari zanimivejše. Zanimive zato, ker bomo še naprej priča zanimivim transformacijam. Vzemimo na primer Microsoft. Če bi nekomu pred petnajstimi leti rekli, da bo Ray Ozzie kadar koli v življenju nasledil Billa Gatesa, bi vas zaprli v umobolnico. Ray Ozzie je namreč človek, ki si je »izmislil« Lotus Notes, izdelek, ki je bil Microsoftu leta in leta trn v peti in ki ga je z Exchangeom in dodatki poskušal na vsak način izriniti. No, pa se je pa izrinil kar sam … In prav Ray Ozzie je tudi bil tisti, ki je Microsoft naravnal v smer spletnih storitev, ki postajajo tako pomembne del njihove ponudbe. Če bo šlo tako naprej, se kaj lahko zgodi, da bo Steva Jobbsa na mestu naj-menedžerja v prihodnjem desetletju nadomestil prav Ozzie. Če mu bo seveda uspelo premagati grožnje Googla, odprtokodne srenje in še koga.
Odprtokodne? Ja. Na tem področju bo vroče. Operacijski sistemi na osnovi Linuxa so vse bolj prijazni in dodelani, strežniška in namizna programska oprema pa tudi. Vse več ljudi ugotavlja, da je zadeva povsem primerna tudi za širšo poslovno uporabo. In če v času recesije nekdo omeni, da je nekaj mogoče dobiti brezplačno, pa četudi gre »samo« za licence, to povzroči striženje z ušesi. »Je kdo rekel, da lahko kje prišparamo?« In če pogledamo, kaj delajo v bližnji okolici, lahko morda sklepamo, da se bo kaj zgodilo tudi pri nas. Pa se bo? Država naj bi se ta trenutek spet nekaj pogajala za licence, vendar to skriva kot kača noge. Je v poslovnem interesu … A če se država, kljub strategijam, komisijam in še čem, obnaša ignorantsko, se podjetja ne. Tudi velika. Recimo tisto, od katerega sem kupil prej omenjeno kurilno olje. Ti bodo po napovedih kmalu »MS-free« … Ja, čakajo nas zanimive transformacije.
Če ne bomo prej znoreli! Neki profesor glasbe, ki ga poznam, mi je pred nekaj dnevi rekel: »Imam vsega dovolj! Ustanovil bom časopis, ki bo pisal o samih veselih in pozitivnih stvareh!« Mislite, da bi kaj takega uspelo? Sam bi, recimo na televiziji, vsekakor raje gledal poročilo o tem, kako je nekemu podjetju uspel tak in tak posel in da so delavci zaradi tega dobili izredno stimulacijo. Ali pa da so policisti x voznikom dodelili po y nagradnih točk, ker so vozili po predpisih. Točk, ki prinašajo recimo kak odstotek popusta pri zavarovanju ali cestnini. Takšne novice bi name neskončno bolje vplivale od recimo neokusno vsiljivega novinarja, ki sorodnikom ponesrečenih v kakšni nesreči pod nos tišči mikrofon in jih sprašuje, kako se počutijo. V prvih dveh primerih bi bil dobre volje, na svet bi gledal bolj vedro in optimistično, tretji, ki smo mu žal priča zdaj, pa vodi v apatijo, in le vprašanje časa je, kdaj se bo tudi pri nas razvil kak »bowlingforcolumbinizem«. Lahko v času, ko je paranoja najboljše tržno blago, sploh pričakujemo izboljšanje?
Ja, leto 2009 je bilo bolj klavrno. Dajmo ga čim prej pokopati.
Moj mikro, Januar 2010 | Zoran Banovič
