Če bi bila razlika med proizvodnjo in prodajano ceno namreč res tako majhna, kot nas želijo prepričati, potem se proizvodnja neoriginalov ne bi splačala. Seveda ima HP tudi na to odgovor in kopico študij z rezultati, ki so njim v korist. Poznavalci pa vedo, da naročene, sponzorirane in marketinško podprte raziskave ne iščejo objektive resnice, temveč odražajo interese naročnika. Pri vsem tem pa celo proizvajalci niso dosledni. V tiskalnike in črnilnike vgrajujejo tehnologije, ki preprečujejo uporabo neoriginalov oziroma celo originalov, če niso kupljeni in uporabljeni v isti regiji. Z drugimi besedami cena črnilnikov ni enaka povsod po svetu, in z ekvivalentom regijskih kod iz filmske industrije proizvajalci ščitijo svoj poslovni interes. Kupca pa nihče nič ne vpraša, zato nas je zanimalo, kaj je v črnilniku, da je dražji od tekočega zlata?

Voda
V črnilniku je lahko celo do 95 odstotkov superčiste in deionizirane vode. Vseeno pa bi se lahko vprašali, ali ne bi bilo ceneje, če bi pri ceni 3 dolarjev za mililiter »črnila« namesto vode uporabili kar Dom Perignon.

Butil urea
Voda v črnilu povzroči, da se celulozna vlakna v papirju nabreknejo in strgajo medsebojne H-povezave. Ko vlaga (voda) izpareva se vlakna skrčijo na svojo normalno velikost in tvorijo nove povezave, njihova nova »konfiguracija« pa povzroči kodranje papirja. Butil urea (butylurea) upočasni proces tvorjenja H-povezav in prepreči kodranje (mečkanje papirja).

Cikloheksanon
To organsko topilo pomaga črnilu, da se prime polimerov, kar pride prav na primer pri tiskanju na osnovo iz PVC-ja.

Pigmenti
Rdeči pigment (reactive red 23 dye) vsebuje baker in ga najdemo tudi pri obarvanih kontaktnih lečah.

Modri pigment (directblue 199 dye) je iz bakrovega ftalocianina in žvepla. Neposredni (direct) pigment lahko obarva celulozna vlakna, kar papir je, brez fiksirja.

Rumeni pigment (acidyellow 23 dye), poznan kot tertrazin, najdete tudi v prehranskih izdelkih. Obstajajo poročila, ki spojino krivijo kot povzročitelja astmatičnega napada in nekaterih drugih zdravstvenih težav pri ljudeh. Če se malce pošalimo: natisnjene limone ne poližite.

Etoksilirani acetilenski dioli
Vplivajo na površinsko napetost vode in pigmentov v njej. Če je napetost premajhna, črnilo steče iz črnilnika, če je previsoko, »noče« ven in tiskanje ni mogoče. Proizvajalci želijo, da je površinska napetost kapljice črnila približno polovica površinske napetosti čiste vode.

Etilendiamintetraocetna kislina (EDTA)
Trak, ki ščiti tiskalne šobe in ga odstranimo pred namestitvijo črnilnika v tiskalnik, je velikokrat onesnažen s kovinskimi delci. Te »ujamejo« molekule EDTA, da ne onesnažijo črnila ali zamašijo šobe.

Etilen glikol
Zadrži pigment v raztopini z vodo, upočasni izhlapevanje in preprečuje, da bi zasušeno črnilo zamašilo šobe.

Omenjene spojine same po sebi niso drage, prav tako ne sinteza oziroma proizvodnja. Drag je »recept« za črnilo. Proizvajalci tiskalnikov zavestno, kot da bi se kartelno dogovorili, uporabljajo podobne tržne prijeme. Tiskalniki na trgovski polici (nižje do srednje cenovne kategorije) so izredno poceni in kar vabijo morebitne kupce, ki pa se ne vprašajo, koliko bodo plačevali za tiskanje. Drag je potrošni material, in nobena skrivnost ni, da so oddelki, ki se ukvarjajo z njegovo proizvodnjo in prodajo, daleč najbolj dobičkonosni. Zato težko rečemo, da smo zadnjih deset let na področju brizgalnih tiskalnikov priča tehnološkemu napredku. Prej nasprotno. Par izpisov v minuti hitreje ali za nekaj let daljša obstojnost izpisa (kdo pa bo še čez trideset let bral, kar danes natisne), ni nekaj, na kar bi bili lahko ponosni. Še danes lahko vidimo dvajset let star matrični tiskalnik, ki opravlja svojo funkcijo, tako starih brizgalnikov pa ni. Če nič drugega, niso več na voljo črnilniki ustrezne oblike, da bi ga lahko v tak tiskalnik sploh namestili. Sicer pa. Ali moramo res še vedno tiskati na list papirja?

Moj mikro, junij 2011 | Jan Kosmač